Bo Ljerki Bizilj uspel detomor?

Z nacionalno televizijsko hišo in njenim programom je tako kot z nogometom: vsi se spoznamo nanj(o). Če ti v primeru nogometa gotovo koristi, da si se kdaj podil za žogo vsaj v vaški pionirski ekipi, je za presojo televizijskih programov dovolj že primerno dolga kilometrina sedenja pred zaslonom ... Gmotna podlaga za razpredanje o slovenskem televizijskem vsakdanu pa plačana položnica za električno energijo.

Ne sodim med tiste, ki bi navijali za bojkot plačevanja naročnine, tega neprostovoljnega davka javni televiziji, kot to počno uravnoteževalci z desne, ki z lekarniško tehtnico merijo sekunde, dodeljene “našim” in “njihovim”. Javna televizija ima - ob vsej poplavi kričave komerciale - v slovenskem kulturnem in nasploh družbenem prostoru težo, zaradi katere ji je treba tudi v časih, ko se vse meri z vatli gledanosti in dobička, omogočiti opravljanje njenega poslanstva. Kajti moč televizije je znana: Italijani so v obdobju ekonomskega razcveta v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja ugotavljali, da je njihova RAI odigrala vsaj tako pomembno vlogo kot Garibaldi ... Ta je s svojimi tisoč možmi Italijo združil v državo, državna televizija je njene ljudi opismenila, oblikovala enotni (ob spoštovanju raznolikosti) jezik, jim vsajala narodno zavest ... Podobno vlogo lahko priznamo tudi slovenski televiziji - od uvedbe informativnega programa v slovenskem jeziku konec 60. let do tvornega vpliva na nastanek samostojne slovenske države. Z nihanji navzgor in navzdol, seveda, programskimi zdrsi in podvigi.

Konec novembra je nova programska direktorica RTV SLO postala Ljerka Bizilj. In nanjo se kot gledalec in plačnik TV naročnine prijazno obračam s skromno željo: bi lahko, prosim, ukinili tisti duhamoren nebodigatreba program, ki sliši na ime Parlamentarni program, predvajajo pa ga na 3. programu TV Slovenija? Vem, ne bo lahko, gre tako rekoč za vaše dete, nanj ste sila ponosni, vse od ustanovitve sredi leta 2008 ste bili na njegovem čelu.

Vsaj dva razloga me vodita, da podam (spet nogomet) tak predlog. Prvi je gledanost. Sicer drži, da tudi takrat, ko na 2. programu vrtijo kak moldavski film, pred ekrani vztraja zgolj nekaj ducatov filmofilov ali nespečnežev; a da bi ga pri živih držali zaradi pičlega slabega odstotka slovenskega življa, ki je lani zrlo v modre ženske in može v raznih parlamentarnih komisijah, odborih in delovnih telesih ... In vsako leto je slabše, delež gledanosti se je tako rekoč prepolovil. Kar je pravzaprav spodbudno ... Manj časa pred televizijo, več časa za pripravo okusnega in zdravega kosila, za sproščujočo partijo balinca v parku ... Saj kdo pa utegne gledati dopoldanske prenose iz hrama demokracije - razen gospodinj in upokojencev. Skratka, dokončna ukinitev parlamentarnega programa bi utegnila blagodejno vplivati na prehrambene navade Slovencev, na njihovo fizično in psihično zdravje.

Če so pred dobrimi šestimi leti parlamentarni program postavili na noge zato, da bi slišali glas demokracije brez posrednikov, novinarjev in urednikov, kot so se takrat pridušali, se je zadeva od tedaj dodobra sfižila. Je že res, da smo od zastopnikov ljudstva deležni jezikovnih virtuozizmov, polemičnih spopadov in elegantnih figur, a vsebina je vse bolj podrejena zunanjemu vtisu, nastopaštvu ... Parlamentarni program je skratka namenjen predvsem narcisoidnim politikom (no, morda tudi njihovim najbolj zagretim častilcem in njihovim najožjim družinskim članom), ne pa državljanom.

V teh za vse nas težkih časih bodite, gospa direktorica, uvidevni tudi do politikov. Kot bivša poslanka gotovo veste, koliko priprav zahteva prisotnost na zasedanju odbora, ki ga v živo prenaša nacionalna televizija. Pa pri tem ne mislim na študij gradiva, posvetovanje s strankarskimi kolegi ... Obisk frizerja imam v mislih, pa nakup nove kravate, rolexa ... In vse to stane.

---

---