As Zahovića, uspešen blok Iličića

Je normalno, da se v okolju, kjer gre vse narobe (in to ne od včeraj, temveč že vsaj četrt stoletja, pa še na 45 let podlage menda) zgodi športni čudež, ki smo mu ga bili priče pretekli teden? Je bilo potrebno, da je prišel v naše kraje te dni najbolj priljubljeni tujec, Neapeljčan Giani, da bi nam povedal, kako visoko ceni slovenski šolski sistem športne vzgoje, ki že najmlajši generaciji zagotavlja množično ukvarjanje s športom in prve korake do vrhunskosti? Pravi balzam za šolnike in zaušnica za tiste, ki seveda v tem ne vidijo nobene otipljive in izmerljive dodane vrednosti ...

Očitno je bil pogled italijanskega strokovnjaka, ki je kot igralec obredel ves svet, potreben, kajti v močvirju aferaštva in vsesplošnega pogrezanja v resnično ali medijsko ustvarjeno blato sami ne zmoremo prepoznati ničesar svetlega. Ne dosežkov mladih raziskovalcev na tekmovanjih po svetu, ne uspehov nadarjenih glasbenikov, baletnikov ... Kot bomba pa vsakič odjekne vest, da je Slovenija izgubila nekaj mest na lestvicah gospodarske konkurenčnosti (beri: stopnji izkoriščanja in nižanja socialne varnosti mezdnih delavcev), ki jih sestavljajo tisti, za katere se ve, da so svet s svojim pohlepom pognali v krizo.

Tako ne bi bil presenečen, če bi po bolgarskem čudežu kdo začutil potrebo, da bi se z njim začela ukvarjati parlamentarna preiskovalna komisija ali vsaj kak odbor, seveda na izredni seji. Gospodična Irglova, tista čivkačica, pa bo zagotovo zahtevala dokaz, da je imel Andrea Giani ob vstopu v Slovenijo pri sebi krstni list. Resda je Italijan, a za vsak primer ... Nekako preveč temno polt ima ...

Dajmo, veselo prestrelimo in razhajkajmo vse, kar smrdi po včerajšnjih časih, po tranziciji. Prepričajmo ljudi, da je početje Rdečega križa le zarota starih sil, da je lovstvo le izpostava Putinove kgb-jevske nomenklature, da se za prostovoljnim krvodajalstvom skrivajo tajkunski krvosesi, da so gospodarji državnih gozdov navadni zatiralci zasebne pobude, ki bi zagotovo bolje poskrbela zanje ... Jokajmo o naši majhnosti, ki da se dobro izniči le ob skrbnem varstvu večjih, predvsem tistih tam zgoraj, na severu; zanikajmo vse, kar smo uspeli vzornega ustvariti v nekdanji skupni državi in v letih samostojne države.

Me je pa ob uspehu slovenskih odbojkarjev vseeno nekaj zaskrbelo. Pred desetletji je eden od trenerjev, ki je prišel (neuspešno) povzdigniti košarkarje sežanskega Kraškega zidarja v slovenski vrh, dejal, da kraški fantje zrasejo visoko, da so kot ustvarjeni za ta šport. Kaj šele poreče zdaj, ko brez dvometrašev ne gre niti v rokometu, odbojki ... Pa se človek spomni, da živijo v Sloveniji tudi ljudje, ki v sebi nosijo gene visokoraslih dinarskih narodov ... Enostavno povedano: zakaj je med vrhunskimi atleti v športih, ki zahtevajo primerne fizične lastnosti, tako malo slovenskih fantov, katerih priimek se konča na -ić? V vrhunski odbojki ni nikogar, v rokometu za vzorec, v košarki komajda kaj več, če k njim ne prištevamo onih, ki so si Slovenijo za domovino v preteklosti izbrali kot odskočno desko za poklicno športno pot.

O tem pojavu gotovo več vedo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s psihologijo, vrednotami, kot so individualnost, prilagajanje kolektivu, disciplina, delovne navade ... A ker so tudi v omenjenih ekipnih športih naši nekdanji južni bratranci v svetovnem vrhu, je očitno treba zavreči nekatere predsodke. Ostane torej razlaga, da se na poti do vrhunskosti skozi sito zaradi različnih razlogov le izgubi nekaj dragocenega človeškega potenciala.

Podoba slovenskega vrhunskega ekipnega športa bo še bolj sijoča, če bo že v bližnji prihodnosti vse več Zahovićev dosegalo ase s servisom, če bodo Iličići blokirali nasprotnikove udarce, Handanoviči dosegali zadetke iz protinapadov ...

---

---