To je grščina

Ameriški izraz “it is greek to me”, dobesedno “to je zame grščina”, ki načeloma izraža nevednost in nerazumevanje neke teme ali zgodbe, v teh dneh dobiva popolnoma nov pomen.

Televizijski ekrani so nenadoma polni črnolasih in rjavookih, večinoma ne prav visokih, moških v najboljših letih, ki hodijo po svetu brez kravate, v neprimernih hlačah in usnjenih jaknah ter veliko mahajo z rokami, se poniglavo nasmihajo svojim gostiteljem in od časa do časa pomežiknejo.

Ustvarjalci televizijskih programov so, in v tem delijo usodo vse evropske politične in gospodarske elite, v hudi zadregi. Ker pravzaprav ne vedo, kako bi govorili o tej novi grški klasiki. Novinarji in voditelji so večinoma precej daleč od tega, da bi dojeli kompleksnost številk, ki jih v glavi nosi grški finančni minister, doktor matematike. Zato se jim pogosto zgodi, kar se je londonski dopisnici nacionalne televizije. Ki je začela z navajanjem dejstva, da so imele ob ruskem kapitalskem zlomu njihove državne obveznice stopetdesetodstotno … in se nato ustavila. Stopedtesetodstotno kaj? Babuško? Grško solato?

Problem je, da naše kolektivno dojemanje grškega preprosto ne deluje več. Pri opisu tega, kar hoče narediti stranka Siriza, Adonisove trebušne mišice, obleke iz rjuh, lovorovi venci in poležavanje na plaži z girosom v roki niso ravno koristni. In pri soočanju s prej opisanimi podjetnimi mladeniči nas ukoreninjena podoba moškega v kopalkah, ki z lenim glasom in v polomljeni angleščini vabi na uzo, samo zmede.

Ni čudno torej, da se medijsko poročanje o grški renesansi večinoma usmerja v dvoje. So novinarji, ki ne pozabijo opaziti, da se je finančni minister na Downing streetu prav nemarno zleknil v fotelj in da se mu je skozi na pol odprto srajco videl nedostojen košček kože. In so novinarji, ki ne pozabijo skleniti in zaključiti, da nam Grki nočejo vrniti denarja, ki smo jim ga posodili, sram jih bodi.

Obema smerema je seveda skupno to, da ne vodita nikamor. Zato bi moral medijski svet, namesto, da tekmuje v vzvišeni zgroženosti in licemernosti, spremeniti pristop in izkoristiti grško finančno vojno za dosego najplemenitejšega od vseh ciljev.

Do zdaj si je povprečen gledalec ob besedni zvezi “evropska monetarna politika” predstavljal tabelo, polno dolgih številk, in Angelo Merkel v pustem sivorjavem kostimu. Po novem ima isti gledalec možnost, da te besede poveže z brezskrbnim križarjenjem po Egejskih otokih in jih sliši v ritmu sirtakija. Zato imajo novinarji edinstveno in neponovljivo priložnost, da najširšemu občinstvu dopovedo, pokažejo in pojasnijo, kako zanimiva in za vsakega od nas presneto pomembna tema je velika ekonomija. Ta cilj torej ni le plemenit, ampak tudi ključen za vprašanje o tem, kaj in ali sploh bomo državljani Evropske unije čez deset let plesali.

Kdor želi plesati, se mora seveda naučiti korakov. In skrajni čas je, da to storimo: tisti, ki televizijo delajo, in tisti, ki jo gledamo. Če bo ekonomija še nekaj časa za vse le “grščina”, bomo nekega jutra presenečeno spoznali, da smo tisti giros, ki ga strežejo na evropskih plažah, pravzaprav mi.


Preberite še


Najbolj brano