Smo se česa naučili?

Smrt ravnatelja mariborske šole, ki je bil pred tedni tarča besnega medijskega stampeda, je marsikoga prisila v razmišljanje. Iz ostrega nelagodja in obžalovanja, ki ga je sprožila tragična novica, so se razvile razprave o etičnem, profesionalnem, spoštljivem in odgovornem novinarstvu. Vprašanje je, če bo zaradi teh razprav slovenska medijska pokrajina kaj lepša in boljša. Pa tudi, če bo slovenski javni prostor nasploh bolj odprt in milosten.

Ne glede na nesporno odgovornost tistih, ki v uredništvu sprejemajo odločitve, so namreč še bolj kot novinarski zapisi in slabe voditeljske šale zaskrbljujoči odzivi občinstva na spletnih forumih. Slovenci ne samo v tej, ampak tudi v drugih, političnih, ekonomskih in estradnih zgodbah, kažemo izrazito težnjo k hitremu obsojanju. Jajce ali kamen vržemo, še preden je stavek izrečen do konca, ne upoštevamo olajševalnih okoliščin, ne pristajamo na domnevo nedolžnosti, ne vidimo odtenkov sivine, temveč v črno-beli tehniki odločno udrihamo po domnevnemu zlobnežu. Pa ne glede na to, ali je predsednik države, udeleženec resničnostnega šova ali zmagovalec med talenti.

Ta način razmišljanja, ki nikakor ni nekakšna odločujoča in neizogibna poteza narodnostnega značaja, temveč le razvada, ki smo se je navzeli v desetletjih manjvrednostnega kompleksa, moti srečo, razvoj in blagostanje v državici pod Alpami. Jo zmoremo odložiti, vsaj za trenutek?

Pred dnevi je javnost pretresla zgodba o dečku iz Bosne, ki so ga sošolci v petem razredu zmerjali, izključevali, žalili in nazadnje pretepli. Slovenija je onemela ob stiski desetletnika in njegovih staršev, predvsem pa ob nemoči in neučinkovitosti sistema, ki je za zlorabe vedel, a jih kljub temu ni znal preprečiti. Razveseljiva je ugotovitev, da so se slovenski mediji, tudi tisti, ki najbolj slovijo po pomanjkanju takta in samonadzora, zgodbe lotili umirjeno in spoštljivo. Z zavedanjem, da so njeni protagonisti otroci, z zaščito zasebnosti in identitete vpletenih. Ter predvsem s pogledom, usmerjenim v sistemske pomanjkljivosti, ki podpirajo in omogočajo tako ekstremne dogodke.

Zgodba, tako kot se je oblikovala v slovenskih časopisih, na spletnih portalih in televizijah, bi torej lahko nečemu služila. Lahko bi utrdila misel, da je vsaka oblika nasilja, ne glede na to, kdo jo izvaja, popolnoma nesprejemljiva. Lahko bi dečku iz Deskel in njegovi družini ustvarila nekoliko bolj trden in močen pogajalski položaj. In lahko bi opogumila še številne druge v podobni situaciji, ki si do danes niso upali glasno govoriti in odločno ukrepati. V tem smislu so mediji opravili svojo nalogo in poslanstvo.

A pregovorno slovensko udrihanje na dnu člankov se ne preda tako zlahka. Ob desetinah dobrih ljudi, ki so mirno izrazili podporo, ponudili in tudi dali dragoceno pomoč, je še vsaj toliko tistih, ki so zgodbo izkoristili za dnevni obrok pljuvanja po sočloveku, ki ne koristi nikomur.

A upanje umre zadnje. Če nas je desklanska zgodba naučila spoštljivosti, nas bo morda naslednja naučila prijaznosti.

---

---