Še sreča, da nisem iz “cukra”

Ja, res sreča. Sicer se mi v teh dneh utegne zgoditi, da se ob gledanju televizijskega programa povsem stopim. Vzrok? Poplava filmov, ki v naše domove prinašajo sto in več različic zgodb o božiču, Božičku in še kakšnem dobrem možu. Za naše solze in smrkanje v premišljenem tempu še najbolje skrbijo komercialne televizije. Začele so že pred tednom dni z enim ali dvema filmoma s tovrstno vsebino, v teh dneh se je njihovo število močno povečalo in tako lahko upravičeno domnevam, da bo vrhunec doseglo tik pred dnevom samostojnosti in enotnosti. K sreči veliko filmov o dedku Mrazu, ki po vrstnem redu, da ne bo pomote, sledi Božičku, ni. Vsaj upam. Kajti naslovi, ki nas bodo še teden dni bombardirali: Žena za Božička (hm, bi to lahko bila Božička ali Božičica?), Božične želje, Božič v zakotju, Božič na kvadrat, Božiček na begu, Kako se izogniti božiču?, Kupljeni božič, Prenovljeni božič, Kje je gospa Božičkova?, Zadnji božič in še bi lahko naštevali, utegnejo kaj slabo vplivati na televizijske gledalce.

Še zlasti za to, ker gre večinoma za stare filme, že večkrat predvajanje in posnete v ameriških filmskih studiih - kot v restavracijah s hitro prehrano. No, ne morem mimo tega, da ne omenim svetle izjeme. To je film Pisma sv. Nikolaju, ki ga je pred tremi leti na Poljskem posnel naše gore list, Mitja Okorn. Ogledala sem si ga pred dnevi na Voyu, kjer sicer med približno dvesto filmi, ki si jih je moč brezplačno ogledati, kar mrgoli ameriških pocukranih zgodb o Božičku. Nisem si brisala solz, nisem smrkala, nisem pa niti bila vzhičena nad videnim. Pa vendar je to film, ki vzbuja trenutke za razmislek in ga ne pozabiš, še preden se na zaslonu izpišejo imena njegovih ustvarjalcev.

Še sreča, da je božič le enkrat na leto, mar ne?


Preberite še


Najbolj brano