Nehote jim (skoraj) verjamemo
Gledanje nogometa na televiziji brez novinarjevega komentiranja ne more biti nikomur v užitek. Tudi če gledaš tujo postajo in ne razumeš ničesar, je komentatorjev glas bolje kot nič.
Na svetovno nogometno prvenstvo v Brazilijo je naša nacionalka poslala kar krepko ekipo, v kateri ne manjkajo niti poročevalci o prehrambenih navadah Brazilcev, o pestrosti njihove glasbe, plesa in celo religij ...
Ampak glavni so seveda poročevalci, reporterji z dogajanja oziroma komentatorji nogometne igre. Kakovosti njihovega dela in početja ne bi ocenjevali, ostanimo pri tem, da smo gledalci zdaj zadovoljni, zdaj ne, da se včasih nad njihovimi domislicami zabavamo, drugič pa jezimo.
TV reporterjem v Braziliji je treba priznati vsaj to, da se niso navzeli sloga tistih, ki veliko več besed kot dogajanju na zelenici namenjajo razlagam svojih misli. Lahko rečemo, da nam z mundiala novinarji dokaj dosledno bolj kot o čem drugem poročajo o dogajanju na igriščih. Seveda je treba tu in tam vse skupaj začiniti s kakšno domislico, pri čemer pa je včasih gledalcu kar mučno.
Šport ima svoj jezik, nekateri se zato niti ne zavemo, da jo reporter ubere povsem mimo jezikovnih in drugih pravil ali pa govori nesmisle. Pa mu nehote verjamemo. Najpogostejši med nesmisli je tisti, ko komentator ugotovi, da je ekipa prejela gol “v nepravem trenutku”. A je sploh kdaj pravi trenutek? Podobno velja za “nepotrebno napako”. Potrebna bi bila lahko samo v toliko, da se na njej kaj naučiš. Ampak naj bo, so trenutki, ko moramo tudi sami sebi reči “zakaj prav zdaj” in “tega mi ni bilo treba storiti.”
V šport se pač vživiš tudi po tej plati. Posebej pri nogometu, kjer v vseh jezikih obstajajo naši in nasprotniki (lepše bi bilo tekmeci), napad in obramba, strel proti golu, avt, ofsajd, prosti ali kazenski strel ... Nekateri od teh izrazov imajo v slovenščini dobre, drugi pa prav ponesrečene alternative. Dr. Stare, na primer, ima napad (pogosto tudi naval), ko nanj odgovarja tekmec, pa je to večinoma protiudar (kaj pa je udar?). Vsi po vrsti govorijo o prostem udarcu, če igralec zadene, pa postane strelec gola.
In tako naprej si še marsikaj izmišljajo. Ivo Milovanovič, denimo, je možnosti evropskih in azijskih nogometašev do zadnjega analiziral s primerjavo njihove telesne višine, pri čemer so bili mali Azijci močno hendikepirani. Urban Laurenčič naj se neha dreti kot bi ga klali. Tomaž Hudomalj dokazuje, da se na nogomet veliko bolje spozna kot na smučanje. Ostali se še kalijo.
Ampak drži, poročati v živo je zahteven posel, dogajajo se tudi zmote in napake. Zato pa imamo športni studio. Tokratni nogometni premore novo tehnologijo, kaj posebej izvirnega pa nam oddaja ne ponuja.