Na pivo v Planico

Vreme naj bi bilo konec tedna bolj kislo, kar je odlična novica za pretežni del slovenske moške populacije. Ni namreč boljšega kot nekaj kapljic dežja, da jih reši pred ženinimi pričakovanji o tem, da bi bilo treba na sprehod v pomladanski gozd ali na vrt prekopavat gredice. To pomeni, da ostane razkošje časa za kavč, pivo in televizijski prenos iz zibelke slovenskega ponosa. Po pravici povedano je dež blagodejen tudi za ženske, ki jim vest šepeta, da je sobota v sredini marca idealen čas za pridobivanje kondicije ali čiščenje oken, saj spere občutek krivde z obeta vikend lenarjenja.

Poleti v Planici, podobno kot vsi ostali športni prenosi, filmi, kulturne prireditve, protesti, proslave in koncerti delujejo po načelu “kopija je boljša od originala”. Izkušnja na prizorišču se ne more primerjati z udobjem domačega naslanjača. Tu se človek lahko v vsakem trenutku popraska, kjer ga skrbi, in predvsem vedno sedi v prvi vrsti. Če ima v rokah še tablični računalnik ali pametni telefon in je uporabnik twitterja in facebooka, lahko ob videnem z eno roko izmenjuje komentarje in vtise in se zaziblje v varljiv občutek, da dogajanje pravzaprav spremlja v veliki družbi.

Kaj se je zgodilo s sodobnim zahodnjaškim človekom, da se mu sploh ne ljubi več ven? Zakaj ravno v času, ko ni več policijske ure, ko je možnost, da te na ulici ubijejo neznanci minimalna in je premagovanje razdalj tako hitro in poceni, kot ni bilo še nikoli v zgodovini, vse pogosteje obsedi v svoji sobi in pri tem na glas vzdihuje od zadovoljstva?

Kdor je pred mnogimi desetletji demoniziral televizijo, je razmišljal predvsem o tem, kako bo peklenska škatla moralno pokvarila družbo, kako bo človeka odtrgala od njegovega dela, nalog in obveznosti ter ga odtujila od družine in prijateljev. Pa se ni zgodilo nič od tega. Delamo še več in televizija je elegantno zdrsnila v naše najintimnejše odnose, ne da bi jih okrnila. Če nas je domači zaslon od koga odtujil, nas je od neznancev.

To ima svoje dobre plati. Neznanci se poleti potijo in pozimi kašljajo in v vseh letnih časih jedo čebulo in fižol. A večinoma je naša prostovoljna izolacija katastrofa. Ker ne trčimo več drug v drugega in se zato ne soočimo z naraščajočimi družbenimi različnostmi. Občutljivemu levičarskemu gejevskemu profesorju in obubožanemu tovarniškemu delavcu brez službe bi koristilo, da bi se srečala. In pokramljala o tem, kako zelo imata oba rada svoje otroke.

V parlamentarni proceduri je novela zakona, ki bi na prizorišča športnih dogodkov vrnila dovoljenje za točenje alkohola. Morda bo to, vsaj v naši državi, pomagalo. Slovenec namreč najlažje sprejme povabilo ven, če ga povabijo ven na pivo.

---

---