Ma naj le crkne ...

Televizor. Takšna bogokletna misel se gledalcu porodi ob gledanju oddaje Bognedaj, da bi crknu televizor, ki jo že nekaj mesecev zapored predvajajo na Planet TV. Septembra lani so odgovorni na naši najmlajši televiziji vabili k ogledu omenjene oddaje s sloganom: “Gledanje TV ne bo več enako!”

In niso se zmotili. Po videnem se lahko le še vprašaš, kdo za vraga drži v rokah odločitev o tem, kaj bodo predvajali v razvedrilnem programu in česa ne. Ali sploh poznajo navade, značilnosti televizijskega gledalca, ki vendarle tudi na sončni strani Alp nameni nekaj uric dnevno svojega prostega časa gledanju televizijskih programov. To sprašujem, ker je oddaja Bognedaj, da bi crknu televizor slovenska priredba britanske uspešnice Gogglebox. Slednja je tudi dobitnica nagrade bafta, kar nekaj pomeni na medijskem področju. A da se Angleži znajo šaliti, tudi na svoj račun, je znano in zato uspeh izvirnika ne preseneča. No, poznavajoč slovensko dušo, česa podobnega na domačih ekranih nismo mogli pričakovati. Da pa bodo oddaje takšna beda ... Toliko kvantanja in nespodobnih besed - za katere na televiziji, ki da nekaj nase, velja zvočni bip in niso do konca izpisane -, že dolgo nisem videla v nobeni oddaji. O iskrenem in radostnem smehu pa niti sledu.

Verjamem sicer, da je težko prepričati ljudi, da spustijo v svoje domove televizijsko ekipo in jih kamera posname med gledanjem televizijskega programa. Pa vendar ... Tisti, ki so odprli svoja vrata, bi se morali zavedati, da kameri ničesar ne uide. Ne njihovo preklinjanje (k .... je kar udomačena beseda), ne žaljenje sogledalcev na domačih foteljih.

V eni zadnjih oddaj so izbrani gledalci žaljivo kritizirali zabavne oddaje nacionalne televizije. No, naj najprej vsak pomete pred svojim pragom, potem pa ...

Ob robu le še to. V programih slovenskih televizij že dolgo ni oddaje, ki bi gledalca prešerno nasmejala in sprostila. Smo se res že pozabili smejati?

---

---