Komu nas prodajajo?

Ko je bil Italijan Beppe Grillo še komik, še smešen in še kolikor toliko pri sebi, torej preden se je spremenil v na pol norega psevdo politika, je daljnovidno odprl pomembno temo. Takole nekako gre: “Če pridete na moj nastop, kupite vstopnico in se zavedate, da ste za zabavo plačali meni. Če pa grem, denimo, na Heineken tour ali nastopim na Coca-cola koncertu, že ne veste več, komu plačujete in kdo plačuje meni.”

Logika sodobnega človeka je, da ni pomembno, kdo plača, samo da sta dobrina in ugodje čim bolj dostopna, čim bolj hitra in čim bolj poceni. Ta logika, slaba in napačna, je neuničljiva, pa čeprav je zgodovina že neštetokrat dokazala, da geslo “there is no free lunch” (ni zastonjskega kosila) še kako velja.

V preteklih dneh je osrednja informativna oddaja na eni od komercialnih televizij predvajala prispevek o poljskem duhovniku, ki je trdil, da mu je sam hudič poslal sms sporočilo. Že sama po sebi je odločitev, da se takšno zgodbo opredeli kot novico, hudo dvomljiva, a recimo, da je to stvar okusa. Televizijski prispevek je bil v celoti posnet v prodajalni enega od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, kjer so uslužbenci razlagali, kakšen paket bi si lahko pri njih izbral hudič, če bi seveda hotel imeti telefon, in kateri od aparatov iz njihove ponudbe bi najbolje prenesel udarce, vročino in vibracije tipičnega dneva v peklu. Kdo je torej tu plačal? Zagotovo ne poljski duhovnik, za hudiča pa človek že ni več tako prepričan.

Da celotna zgodba kaže na rušenje temeljnih profesionalnih standardov, je že odveč ponavljati, saj tako ali tako skoraj ni več česa rušiti. Bolj zanimivo je, da plačani televizijski prispevki, polni prikritega oglaševanja, kažejo na nemoč in stisko ustvarjalcev televizijskih vsebin (pa tudi radijskih, internetnih in časopisnih), ki klasičnega oglaševalskega termina preprosto ne morejo več prodati.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja se je medijska pogodba začela spreminjati tako, da občinstvu ustvarjalci niso več prodajali vsebin, temveč so z objavljanjem reklamnih blokov oglaševalcem začeli prodajati svoje občinstvo. Danes občinstvo misli, da je samostojno in prosto vsakršne transakcije. Zastonj naloži torrent film na svetovnem spletu, tu prosto in brez omejitev dostopa do novic, fotografij in video vsebin, na televiziji gleda oddaje na zahtevo ali s časovnim zamikom, oglase s pritiskom na gumb preskoči. Več kot bo prispevkov, kakršen je bil tisti o hudiču, več bo naveličanih gledalcev, ki televizije, ne da bi natančno vedeli, kaj želijo gledati, sploh ne bodo odprli. Kam pelje ta začarani krog? Kdo ga poganja? In predvsem: kdo bo na koncu plačal račun?

---

---