Strah velikih

Oba obiska sta bila skorajda neopazna. Predvsem pa prekrita z množico dnevnih dogodkov in skrbi, ki so potiskali na stran vprašanji, s katerima sta prišla gosta. Najprej povsem na koncu prejšnjega in v začetku tega tedna vplivni ameriški senator, John McCain in nato, pred dvema dnevoma, nemški zunanji minister in podkancler Sigmar Gabriel.

Svojim gostiteljem na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji sta postavila enako vprašanje o razmerah v regiji ter o možnih posledicah. Gabriel je k temu dodal, da sta regionalna pomiritev in dobrososedski odnosi ključna, saj so rane preteklosti še žive, McCain pa, da ne verjame, da bi lahko prišlo do novih vojn, vendar da to zahteva popolno sodelovanje vseh držav regije, Evropske unije in ZDA. Ameriški senator je takoj zatem spomnil, da sta se obe veliki svetovni vojni začeli na zahodnemu Balkanu, a da je sedaj Srbija sila pomiritve in stabilnosti v, kot je dejal, vzhodni Evropi.

McCain je vedel, da jugoslovanskih vojn med letoma 1991 in 2001 ni mogoče razumeti brez poznavanja razmer in načina Miloševićevega prevzema oblasti v takratni Socialistični republiki Srbiji, federalnem delu Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ter da je prav to politično in zgodovinsko vedenje pomembno tudi za današnjo oceno razmer in odgovor o možnosti novih spopadov v regiji.

Slobodan Milošević je znal določiti pravi trenutek za prevzem oblasti, toda zgolj in samo to, vse ostalo za njegovo predsedniško promocijo so naredili drugi.

Dr. Svetlana Slapšak je v enem izmed pogovorov pojasnila, da misli, “da je bil Milošević popoln ignorant, ki ni imel absolutno nikakršnega znanja niti afinitete niti do zgodovine niti do mitologije”. Ter, “da niso nacionalistični intelektualci samo sprejeli Miloševića, prepričani, da so našli dobrega zastopnika svojih idej, ki bo zrušil komunizem, ker je komunist”. Nacionalistični intelektualci, kot jih imenuje Slapšakova, so “z uporabo Miloševića ... pravzaprav pripeljali direktno do vojne, nalivajoč nacionalistični diskurz v ušesa lačnega in žejnega naroda, ki ni več vedel, kje je.” Podobna je tudi ocena, dr. Latinke Perović, da Milošević “ni omogočil javne objave Memoranduma (Srbske akademije znanosti in umetnosti leta 1986), temveč je sam postal proizvod atmosfere, ki jo je ustvaril Memorandum”.

To je bilo dobrih petnajst let po začetku obračuna z liberalizmom in hrvaško pomladjo, torej po času spet postavljenih vprašanj o načinih življenja v Jugoslaviji, o mednacionalnih odnosih in o pravici do večje ekonomske samostojnosti republik. In dobro desetletje po sporu v takratnem državnem vodstvu, sporu med tako imenovanimi reformisti in centralisti, povezanim z sprejemom nove jugoslovanske ustave leta 1974.

Konfederalizacija Jugoslavije, tako so razumeli priprave na spremembo Ustave, sprejete leta 1974, je “poskus dezintegracije Srbov, saj srbske meje niso niti nacionalne niti zgodovinske meje in so skladno temu tudi meje vseh republik bolj administrativne kot politične”, je bila ena izmed ocen. Zato je, to je bila tudi naslednja ocena političnih centralistov, da je razumevanje teh meja kot državnih nevzdržno, saj da je bil namen male srbske kraljevine postati ključni del veliko večje državne tvorbe. Te zamisli, pravi dr. Jože Pirjevec, so doživele “mednarodno priznanje aprila 1915, ko so sile antante pri podpisu londonskega pakta z Italijo določile tudi bodoče meje Karadjordjevićev v podunavsko balkanskem prostoru. Tekla naj bi po črti Karlobag-Karlovac-Virovitica, od Jadrana do Madžarske in Srbiji zagotovila Južno Dalmacijo, Bosno in Hercegovino ter del vzhodne Hrvaške z vso Slavonijo”. Pri tem ni nepomembno, da je bilo po prvi veliki vojni to vprašanje na povsem svojevrsten način preseženo z ustanovitvijo nove, kot nadaljuje Pirjevec, centralistično urejene jugoslovanske države, ki je “bila pod srbsko prevlado” in katere zahodna meja je potekala od Reke do Postojne in Triglava.

Zato je bila ponudba Antante enostavno premajhna, meje velike Srbije so bile preozke in zato jo je takratni predsednik srbske vlade Nikola Pašić zavrnil. Cilj je bil večji, država s “srbsko prevlado”, ki bi vključevala tudi celotno Slovenijo in celotno Hrvaško. In leta 1918 je bil tudi dosežen.

Prof. Mihajlo Marković, verjetno eden od ključnih avtorjev Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, napisanega skoraj sedemdeset let kasneje, je leta 2008 v svoji hiši v beograjskem elitnem naselju Senjak, tik pod še bolj elitnim Dedinjem, pojasnjeval hrvaškemu novinarju, uredniku in piscu, Darku Hudelistu, “da je Nikola Pašić ocenjeval, da morajo biti Srbi v isti državi, vendar v takšni državi, v kateri bi imela Srbija hegemonijo.”

Leta 1983 izide pri majhni hrvaški založbi na Reki knjiga Dobrice Ćosića Stvarno i moguče, ki je bila kmalu za tem tudi prepovedana, saj sta bila v njej objavljena dva pomembna avtorjeva teksta. Njegov pristopni nastop pred srbskimi akademiki in govor na 14. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije maja 1968. Ključna je teza iz prvega teksta, “da v Evropi najverjetneje ni majhnega naroda, ki bi v zadnjih dveh stoletjih, in še posebej v 20., toliko žrtvoval za osvobodilne cilje in velike spremembe pogojev svojega obstoja ... a nato dopustil, da bi bil smisel osvobodilnih bojevanj in zmag na bojiščih tega stoletja poražen v miru ... ki je razumljen kot možnost, da se zaradi različnih prozornih izgovorov realizirajo sebični nameni v imenu skupnega interesa.” Ćosić je svoj tekst, ki je bil kljub prepovedi bil javen, zaključil z vprašanjem, ali ni bil srbski narod v dvajsetem stoletju pogosto prevaran in izigran in dodatnim vprašanjem, kako lahko ljudje, ki so v vojnah tako dostojanstveni in ponosni ter pogumni, pristanejo na to, da so v času miru ponižani in pokorni.

Politična platforma za vzpon Slobodana Miloševića je bila pripravljena. V začetku leta 1986 je predsedstvo Srbske akademije znanosti in umetnosti ustanovilo posebno Komisijo za pripravo Memoranduma. Ta dokument so razumeli kot poskus reševanja Jugoslavije, vendar ne one in takšne, kot je obstajala v tistem trenutku, temveč one, kakršna je bila pred sprejetjem konfederalne Ustave iz leta 1974 in pred politično eliminacijo, notranjega ministra Aleksandra Rankovića. Namen Memoranduma je torej bil, kot pravi srbska publicistka Sonja Biserko, recentralizacija Socialistične federativne republike Jugoslavije. Če ta ne bi uspela, pa je bila pripravljena neke vrste rezervna opcija, o Veliki Srbiji in vedeli so, tudi vojni. Srbske oblasti so memorandum, ki ga je objavil beograjski dnevni časopis Večernje novosti, takoj prepovedale. In nato so izbrali Miloševića, bil je že razmeroma znan politik, za svojo pomoč. Po sestanku in pogovoru s Ćosićem je postal Memorandum potrebno čtivo takratnih srbskih politikov in intelektualcev obenem pa nekakšen dokument rešitve za vse ostale.

Začel se je Miloševićev vzpon. Slavili so ga kot velemojstra politične taktike in strategije, sicer komunista, a prepričanega Srba. In častili z ovacijami, Slobo, svoboda. Miloševićeve slike so zamenjale slike Josipa Broza. Koncept velike Srbije je dobil svojega novega političnega liderja. Samo nekaj let kasneje je tudi Hrvaška dobila novega predsednika države z izdelano politično doktrino drugačne, velike Hrvaške. Jugoslovanskih vojn takrat ni bilo več mogoče preprečiti.

Zato je bil to drugačen čas, kot je danes. In tu je razlog pomena obeh sporočil obiska senatorja McCaina in nemškega podkanclerja Gabriela v regiji. Da so dogodki v tem delu Evrope tudi vitalnega pomena za varnost ZDA, kot je na novo potrdil senator, ter da je potrebno istočasno nadaljevati z velikim razvojnim in investicijskim programom v regiji, tako imenovanim Berlinskim procesom kanclerke Angele Merkel, kot se je znova zavezal Gabriel.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano