Haaški sodniki berejo zgodovino
Pismo, ki je bilo pred nekaj dnevi z diplomatsko pošto poslano v Zagreb, bi bilo lahko samo eno izmed tistih, bolj ali manj enoličnih dopisov, ki poročajo o posameznih dogodkih ali načrtovanih obiskih visokih državnih uslužbencev. Vendar je bilo to drugačno.
Poslano je bilo iz Sarajeva, glavnega mesta Bosne in Hercegovine, kot povzetek vsebine pa je imelo naveden samo suhoparno pravniški naslov, obvestilo o pravnih preprekah gradnje pelješkega mostu. Nisem bil prepričan, ali ne gre zgolj za še eno ponovitev sarajevskih stališč o mostu, ki naj bi preko polotoka Peljašac povezal južno Dalmacijo, skratka, zgolj ponovitev zgodovine spora med BiH ter Hrvaško o dveh majhnih otočkih, Velikem in Malem Škoju, ki si ju lastita obe državi.
Tako je bilo, dokler pisma, ki ga je bosansko-hercegovski minister Adil Osmanović pisal svojemu hrvaškemu kolegu, ministru Olegu Butkoviću, nisem dobil v branje. In res v prvem delu ponavlja, da je potrebno pred začetkom gradbenih del pri pelješkem mostu zadovoljiti prvi pogoj, določiti mejno črto med državama. Torej narediti natančno tisto, česar hrvaška država ne želi, saj ocenjuje, da bodo nedoločene meje, ki jih ima z vsemi sosednjimi državami, razen z Madžarsko, sčasoma postale samoumevne in trajne. In prav na tej točki Osmanović popolnoma nepričakovano nadaljuje. Piše, da bo njegova država v primeru nadaljevanja hrvaških aktivnosti pri gradnji mostu začela z procesom izstopa Bosne in Hercegovine iz Sporazuma o državni meji med državama ter enostransko razglasila suverene pravice Bosne in Hercegovine glede izhoda na odprto morje. To je samo potrdilo oceno, da hrvaški projekt gradnje pelješkega mostu nikoli ni bil samo vprašanje gradbenega in statičnega znanja, vedno je bil predvsem prvovrstno politično vprašanje.
Zato je bilo Osmanovićevo pismo Butkoviću predvsem znak novih ali obnovljenih nesoglasij med državama. Najverjetneje je bilo istega dne, v torek, 29. avgusta 2017, poslano iz Sarajeva v Zagreb še eno sporočilo. Član bosansko-hercegovskega državnega predsedstva Bakir Izetbegović je odgovoril dr. Miroslavu Tuđmanu, v času jugoslovanskih vojn tudi šefu hrvaških obveščevalnih služb, na njegovo tezo, da je bil, navajam, današnji islamski terorizem rojen v devetdesetih letih z mudžahedini Alije Izetbegovića. Torej Bakirjevega očeta. Sinov odgovor je, da se dr. Tuđman, sin dr. Franje Tuđmana, izogiba ključnemu odgovoru o vlogi republike Hrvaške pri oblikovanju samooklicane države Herceg Bosne v devetdesetih letih.
S to navedbo je vprašanje gradnje pelješkega mostu nepričakovano dobilo še dodatno dimenzijo, državno zgodovino. Zato tudi ni bila presenetljiva istočasna Izetbegovićeva napoved, da pričakuje, da bo haaško mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, razsodilo in obsodilo hrvaške aktivnosti pri oklicanju države Herceg Bosne v devetdesetih letih in v njej omenilo tudi vlogo dr. Franje Tuđmana.
Mednarodno sodišče v Haagu bo, to je vsebina Izetbegovićeve napovedi, najverjetneje konec oktobra ali najkasneje prve dni novembra letos, izreklo sodbo za zločine, storjene nad bosanskimi Muslimani v času vojne v Bosni in Hercegovini. Eden od osumljenih je tudi Jadranko Prljić, bivši predsednik vlade Herceg Bosne, ki ga je isto sodišče leta 2013 že obsodilo za sodelovanje pri organiziranem zločinskem dejanju, ki je imel za cilj pregon in organizirano etnično čiščenje Bošnjakov z območja samoimenovane Herceg Bosne. Ozemlja, ki naj bi ga kasneje priključili Hrvaški. Kot razumem zagrebškega odvetnika Anteja Nobila, ki dobro pozna delo sodišča, saj je bil na tem sodišču tudi zagovornik generala Tihomira Blaškića in njegove vloge v tej vojni, naj bi haaški sodniki verjetno potrdili sodelovanje Hrvaške v mednarodnih oboroženih spopadih na ozemlju države Bosne in Hercegovine proti njenim oboroženim silam. Nobilo seveda poudari, da je potrebno razumeti, da je najprej bilo le obrambno organiziranje Hrvatov v Bosni in Hercegovini, ki pa so po tem, ko so zrasli apetiti hrvaških politikov, tej obrambi dodali še teritorialni princip in oblikovali paradržavo. Tej oceni Nobilo doda še odločilen stavek. Da je bila Herceg Bosna rezervna opcija dr. Franje Tuđmana, če delitev Bosne in Hercegovine ne bi bila izvedljiva.
Spor o usodi dveh kamnitih otočkov, velikega in malega Škoja, ter gradnji pelješkega mostu dobiva povsem nove razsežnosti. In Bosno in Hercegovino ter Hrvaško in Balkan ponovno vrača v devetdeseta leta.
Polemika dveh sinov, Izetbegovića in Tuđmana, odpira celotno vprašanje jugoslovanskih vojn in ga ponovno prenaša v dnevno politiko odnosa dveh sosednjih držav. Predvsem pa znova aktualizira pomen in vsebino vrste tajnih sestankov, hrvaškega predsednika dr. Franje Tuđmana in srbskega predsednika Slobodana Miloševića o dokončni rešitvi jugoslovanskega vprašanja. Tu mislim zlasti na njun sestanek v Karađorđevu, 25. marca 1991.
Dr. Franjo Tuđman konča leta 1978 rokopis svojega teksta Nacionalno vprašanje v sodobni Evropi. V delu knjige z naslovom, Federalistično reševanje nacionalnega vprašanja v socialističnem sistemu tudi razvije svojo doktrino, povezano z vprašanjem notranjih meja v takratni Jugoslaviji, ki jo ni nikoli spremenil, tudi ko je postal predsednik samostojne in neodvisne republike Hrvaške ne. In prav ta doktrina je bila tudi osnova njegovih tajnih pogovorov z Miloševićem. Tuđman namreč v omenjenem poglavju svoje knjige, ki je prvič izšla pri Columbia University Press leta 1981, prvič govori o zgodovinskem in naravnem pravu kot dveh načelih, ki bi omogočila rešitev nacionalnega vprašanja v drugi Jugoslaviji. Saj bi lahko s spoštovanjem teh načel “vsak narod oblikoval svojo, nacionalno, federalno državo na svojem zgodovinskem teritoriju, na področju, na katerem pretežno živi, in ki oblikuje zgodovinsko politično in gospodarsko celoto”. Temu kasnejši hrvaški predsednik doda, da bi bila uporaba teh načel lahko težavna, tako zaradi protislovij med zgodovinskim in naravnim pravom kot zaradi pomešanosti prebivalstva različnih narodnosti in veroizpovedi. Tuđman oceni, da so bile meje notranjih, republiških meja v novi Jugoslaviji določene v škodo Hrvaške. Ter da je bila temeljna napaka takšnega državnega ustroja razglasitev Bosne in Hercegovine kot posebne federalne enote. To razloži z oceno, da je bila BiH v svojem največjem delu zgodovinsko povezana z Hrvaško, s katero tvori enovito gospodarsko in geografsko celoto.
Predlog o delitvi Bosne in Hercegovine med Hrvaško in Srbijo ter tako imenovani humani preselitvi prebivalstva drugačne vere in nacionalne pripadnosti ter oblikovanje male države Bosnice, je na sestanku v Karađorđevu seveda povsem razumel tudi Milošević. Vojne so se lahko začele. Sodniki mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, so lahko prebrali tisoče strani dokumentov, zabeležk, spominov in pričanj o tem. Polemika o gradnji pelješkega mostu in hrvaško zavračanje rešitve mejnega vprašanja ter zanikanje podpisanega sporazuma o meji z Bosno in Hercegovino pa vsa ta dejstva znova vračajo v dnevno politično rabo.
Borut Šuklje je strateški analitik.
www.borutsuklje.com