Dvojna igra

Studio Novi kolektivizem je v začetku leta 1987 dobil naročilo za oblikovanje celostne podobe obeleževanja Dneva mladosti. Prav s tem naročilom se je sprožil eden izmed največjih škandalov v obdobju razpada Jugoslavije. Izkazalo se je, da je plakat predelava nacistične slike Tretji rajh Richarda Kleina iz tridesetih let prejšnjega stoletja, objavljenem v knjigi A. J. P. Taylorja Od Sarajeva do Potsdama. Na tem plakatu ima mladenič namesto štafetne palice baklo, namesto jugoslovanske trobojnice pa palico s svastiko in nacističnim orlom.

Avtorji plakata, Roman Uranjek, A.D. Knez, Miran Mohar in Darko Pokorn, so takrat poudarjali, da dosledno uporabljajo retroprincip kot umetniški izraz, provokacijo pa kot legitimen del sporočanja idej. Toda takrat so bila vsa ta in podobna pojasnila bolj ali manj preslišana, saj je plakat Dneva mladosti 1987 postal orodje povsem nove politične razprave.

Niti nekaj let pred tem in še manj nekaj let za tem, izbrani plakat Novega kolektivizma ne bi mogel imeti podobnega ali primerljivega odmeva.

23. aprila 1983 je Zagreb gostil 12. glasbeni bienale s pomenljivim naslovom Mi kujemo bodočnost. Na bienalu naj bi imela koncert tudi skupina Laibach. Pravzaprav ga je tudi imela, a le do prve prekinitve, ko so jim organizatorji odklopili ozvočenje in jih kasneje odstranili z odra. Koncert skupine je bil najavljen s plakatom Laibach kunst s podobo nacističnega shoda v Nürnbergu. Vendar je bilo to takrat nekako prezrto in prevzeto. Sledilo je zgolj javno sporočilo takratnega hrvaškega mladinskega vodstva o politični provokaciji, s katero je Laibach ogrozil meje umetniške svobode in zahtevo po uvedbi konkretnih ukrepov proti skupini. Pa se pravzaprav ni zgodilo nič prav presenetljivega. Večjih političnih odzivov, če odštejemo kasnejše poskuse prepovedi delovanja, ni bilo, vsaj ne primerljivih s plakatom Dan mladosti 1987.

Zgolj leto 1987 je bil pravi, politično edini mogoči čas, ko je bila možna, v nogometnem jeziku bi rekli dvojna podaja, v besednjaku tajnih služb pa dvojna igra.

Plakat Novega kolektivizma, Dan mladosti 1987 namreč ni bil le predmet neusmiljene politične obsodbe, temveč je postal je izvrsten poligon obračuna med takratnimi jugoslovanskimi političnimi voditelji. Zgolj obsodba in vse sankcije, ki bi ji lahko sledile, so bile premalo. Plakat, ki ga je izdelal Novi kolektivizem, je bilo treba ohranjati pri njegovi sporočilni moči, ga dobesedno za vsemi pregoni, dokazovanji o njegovi proti državnosti in najostrejšimi obsodbami, priznati in prevzeti kot svoje politično orožje in z njim disciplinirati vse, ki bi lahko mislili drugače kot novi veliki vodja, Slobodan Milošević, ki se je tiste mesece pripravljal na končni obračun z vsemi drugimi.

Po smrti Josipa Broza Tita, čigar slavi je bilo potovanje štafete mladosti tudi namenjeno, takratna jugoslovanska oblastna struktura enostavno ni zmogla notranje moči, potrebne za izvolitev novega šefa. Pa tudi pokojni predsednik je bil tisti, ki je uvedel prakso tako imenovanega mandatnega kroženja na mestu predsedujočega državi. To je bil nekakšen unikum, ki seveda ni mogel biti uspešen. Po njem so se znotraj kolektivnega predsedstva države izmenjevali na mestu predsedujočega posamični člani predsedstva po tako imenovanem nacionalnem ključu. “Boj vseh proti vsem, ki se vedno sproži po smrti tovrstnega vladarja, se po takem sistemu ni mogel izteči v zmago enega nad vsemi drugimi, ampak je pogojeval le brezkončno prerivanje za oblast, ki se je nihče ni mogel trajno prisvojiti, dokler Slobodan Milošević ni kot kak Aleksander Veliki presekal gordijskega vozla vseh teh čudaških pravil in skušal sesti na Titov prestol, za kar pa mu je zmanjkalo legitimnosti,” je kasneje v eni svojih študij napisal dr. Lev Kreft.

Konec januarja 1986, skoraj natanko leto dni pred predstavitvijo novega plakata Novega kolektivizma Dan mladosti 1987, je bilo že vse pripravljeno za nadaljnjo Miloševićevo promocijo.

V takratnem srbskem partijskem vodstvu je prišlo do pričakovanih kadrovskih menjav. Milošević je postal novi šef. Vedel je, kaj želi narediti. Če je njegov predhodnik Ivan Stambolić želel rešiti problem pokrajine Kosovo skozi zapletena pogajanja z ostalimi jugoslovanskimi republikami o delni razvezi jugoslovanske ustave, sprejete leta 1974, je Milošević videl krajšo pot.

Dobro leto pred njegovo izvolitvijo je predsedstvo Srbske akademije znanosti in umetnosti imenovalo komisijo, ki naj pripravi poseben memorandum o razmerah v Jugoslaviji in še posebej o vprašanju Srbije v državi. V času Miloševićeve izvolitve pa so bile že znane ključne določbe memoranduma: da je bila Srbija v drugi Jugoslaviji vedno zapostavljena republika, da so Srbi na Hrvaškem ogroženi, da obstaja tajna republiška koalicija proti Srbiji in da je zato potrebno zahtevati združitev vseh Srbov v eno državo.

Konec februarja 1987 sta najprej dnevni list Oslobođenje, ki je in še izhaja v Sarajevu, in takoj zatem vplivna in brana beograjska Politika, objavila pismo inženirja Nikole Grujića o veliki plakatni prevari in prevzemu nacističnih podob. Datum objave verjetno ni bil naključen. Pravi cilj obračuna namreč ni bil plakat.

Glavna tarča obračuna naj bi bilo razkritje tistega, čemur so, sledeč Grujiću, rekli fašistoidnost slovenskega političnega vodstva. Obenem so to vodstvo poskušali utišati in disciplinirati ob pripravah na izpolnitev namer Slobodana Miloševića glede Kosova.

Prav zato je bilo potrebno dobesedno prevzeti plakat Dan mladosti 1987 in ga uporabiti kot orodje obračuna s Slovenijo.

Prve dni marca 1987 je bila v Beogradu sklicana nujna in takojšnja, izredna seja predsedstva jugoslovanske mladinske organizacije (ZSMJ). Zaradi izrednih zimskih razmer so bila letališča zaprta, ceste so bile zaradi snega in poledice nevarne. Pa vendar smo se morali odpraviti na pot. Vozili smo se dobrih deset ur in poslušali vse mogoče radijske postaje, ki so imele samo eno prvo in glavno vest. Da v Beogradu čakajo slovenskega predstavnika in da je sedaj čas za dokončen politični obračun.

Plakat NSK je dosegel tisto, kar je bilo vsem ostalim umetniškim ustvarjalcem sveta skorajda nemogoče doseči. S svojo močjo je majal državni ustroj. Milošević ga je lahko dvakrat uporabil, najprej za dosego detroinizacije Tita in nato za obračun s slovenskim političnim vodstvom.

Če Miloševića v velikem političnem obračunu, v katerem so tako kot povod kot orodje uporabili plakat Dan mladosti 1987, ni zanimalo vodstvo slovenske mladinske organizacije (ZSMS), pa je bil imel zaveznika, ki ga je zanimal prav ta, za Miloševića manj vabljiv cilj. To je bil drugi ključni igralec, ki je tudi znal uporabiti plakat Novega kolektivizma. Stipe Šuvar je postal solastnik uporabe plakata.

Šuvar je prav tako kot Milošević natančno vedel, kakšno orodje je dobil s plakatom Dan mladosti 1987. Z Miloševićem sta postala izvrstna soborca. Takratne seje predsedstva CK ZKJ, kjer so potekale najostrejše polemike med Miloševićem in njegovimi somišljeniki, Šuvarjem in vrhom JLA na eni strani in Milanom Kučanom na drugi strani, so postale prostor spopada.

Pa vendar Šuvarjev cilj uporabe in prevzema uporabe plakata Dan mladosti 1987 ni bil Kučan, pri tem se je samo in predvsem pridružil Miloševiću, temveč obračun s takratnim vodstvom slovenske mladinske organizacije.

Prve meseca leta 1987 se je namreč začel postopek za izbiro slovenskega kandidata za predsednika jugoslovanske mladinske organizacije. Šuvar, ki je imel v delu predsedstva jugoslovanske mladinske organizacije zveste in zanesljive sogovornike, je podpiral teze, da so v slovenskem mladinskem vodstvu fašisti, da so ZSMS in slovenski mediji desničarska rakasta tvorba, ki jo je treba odstraniti ter da nas je večina na plačilnih spiskih ameriške obveščevalne agencije, kot je kasneje zapisal eden izmed raziskovalcev tega časa.

In Šuvarju je uspelo: 12. avgusta 1987 se je ZSMS odrekla mandatu predsednika predsedstva konference ZSMJ. S tem sta pretres in afera, ki sta zaposlovala celotno politično vodstvo Jugoslavije in takratnih republik, izgubila svojo moč in svoje poslanstvo. Plakat Novega kolektivizma se je lahko vrnil k izvirnim avtorjem.

Milošević in Šuvar sta dosegla svoja cilja, prvi z dokončnim slovesom od proslavljanja Dneva mladosti in možnostjo svojega poskusa sesti na Titov prestol, drugi s preprečitvijo izvolitve kandidata slovenske ZSMS za predsednika jugoslovanske mladinske organizacije.

A medtem plakat ni v ničemer spremenil svojega videza, kot je pronicljivo napisal Kreft.

Borut Šuklje je strateški analitik.


Preberite še


Najbolj brano