Vlada mora najprej počistiti svoj hlev
Preblisk
05. 12. 2014, 07.54
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 17.00
Glavna točka naše političnoekonomske scene v zadnjem času so bila pogajanja med sindikati javnega sektorja in vlado o režimu plač v javnem sektorju za drugo leto. Na koncu je bolj ali manj obveljala beseda sindikatov, kar je na drugi strani razjezilo gospodarstvo, še posebej, ker je vlada napovedala nove, prikrite davke. Kot človek iz gospodarstva sem vedno jezen, ko se začne govoriti o višjih davkih. Po drugi strani pa moram upoštevati, da tudi varčevanje na medicinskih sestrah, gasilcih in policajih ne bo več možno, če je njihov položaj res tako slab, kot se piše.
Torej, kaj se dogaja? Vse kaže, da je vlada v teh pogajanjih izpadla kot poraženec in to je slabo. Sam sicer nisem ravno prepričan, da je bila poraženec. Ohranila je namreč 350 milijonov evrov vreden paket intervencijskih ukrepov, ki bi veljali le do konca leta, kar gotovo ni malo. Vendar se ta podatek v javnosti nekako ni omenjal. Bolj glasno je bilo slišati stališče, da vlada ne doseže tistega, kar si zada. Vlada namreč ni kdorkoli in ne more najprej mahati s sedemodstotnim znižanjem plač, na koncu pa pristati na ničli. Sicer je res, da so bila tako predstavljena zgolj pogajalska izhodišča, vendar ljudski glas tega ne sliši tako. In ni dobro, da vsi v državi dobijo občutek, da imamo šibko vlado.
Vemo, da so “public relations” ključni za delovanje vsake oblasti. Hitler je Nemce z uspešno propagando pripeljal do neizogibnega konca in danes mnogi zagovarjajo stališče, da je bil propagandni stroj ključen za to. Dobri nameni vlade niso dovolj, če ukrepov javnosti ne zna prikazati po eni strani kot nujne, po drugi pa kot svojo zmago. V tem primeru jim to zagotovo ni uspelo. In sindikalisti so več kot uspešno s svojimi demagoškimi izjavami zasedli medijski prostor in predstavili svoje delovanje kot zmago. Z njihovega zornega kota je to povsem legitimno, vendar problem žal ostane.
Proračun bo imel večji deficit, kot bi ga lahko imel in spet verjetno ne bomo dosegli zavez, ki smo jih dali Bruslju. Vendar v tem primeru sploh ni važna zaveza Bruslju. Pri uravnavanju proračuna je bistveno, da se naš dolg povečuje, da obresti naraščajo in da se stanje slabša in slabša. Obresti na državni dolg že presegajo eno milijardo evrov in če bomo kje prodali svojo državo in suverenost, jo bomo zaradi pretirane odvisnosti od tujih kreditodajalcev, ne pa s prodajo dveh ali treh podjetij.
Žal je izpadlo, da imamo šibko vlado. Takšna vlada pa se bo težko spopadla z nujnimi spremembami, ki jih moramo izvesti v tej državi. Predvsem pa mora vlada najprej počistiti svoj hlev in urediti porabo proračunskih porabnikov. Kot vedno se tudi danes varčuje na najšibkejših, po drugi strani pa rastejo takšne in drugačne agencije, plačujejo se takšni in drugačni svetovalci, učinka vsega tega pa ne samo da ni videti, temveč ga tudi dejansko ni. Birokratizacija narašča, ljudje so vedno bolj nemočni v boju z državo, sprenevedanje in skrivanje za drugimi narašča, zgodi pa se ne nič.
Poglejmo si samo meni zelo ljub primer predora Markovec, ob čigar izgradnji sem se že postaral, pa še vedno ne vemo, kdaj bo dokončan. Podobno zanimiv je bil tudi odgovor ministrstva za zdravje v primeru Alukomen: “Gre za zelo kompleksno in obsežno zadevo, v okviru katere bo novo vodstvo po podrobni preučitvi predlagalo možne rešitve spora vladi”. Sam stvar poznam le iz medijev, pa si tako trapastega odgovora ne bi privoščil. Le kaj na ministrstvu počnejo oziroma kaj so počeli leta, kolikor traja spor, da se mora novo vodstvo spet še posebej poglobiti. Firma pa k vragu in z njo tudi davki. Vse prevečkrat pridejo iz ministrstev takšni neodgovori, kar samo kaže na katastrofalno komunikacijo z okoljem. Človek dobi občutek, da smo mi zaradi njih, ne pa oni zaradi nas. Takšna državna uprava v okolju nima avtoritete, takšne državne uprave, ki nič ne rešijo, imajo banana republike. To ne vodi v pravo smer! Če bomo imeli občutek, da ovce bezljajo vsaka v svojo smer, bo prebiscitarna podpora vladi šla v franže in potem bo vladanje še težje.
Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding