Politiki so ogledalo nas samih

Kot vsi ostali tudi sam nisem nič kaj navdušen nad delovanjem države, pa vendar se mi nenehno kritiziranje in obtoževanje drugih zdi že malo dolgočasno.

Max Weber, znani nemški sociolog, je na prelomu 20. stoletja postavil tezo, da družbena nadstavba, to so družbena pravila, vpliva na ekonomsko bazo. V Webrovem primeru to pomeni, da so puritanske oblike protestantizma, na primer kalvinizem, vplivale na nastanek sodobnega kapitalizma, ki ni več usmerjen v omejevanje, kakor je veljalo za tradicionalni kapitalizem, pač pa v nenehno ustvarjanje presežnega dobička in povratnega investiranja v proizvodnjo.

Skratka, trdil je, da se je kapitalizem razvil zato in najbolj tam, kjer so ga spodbujale družbene razmere. Razmere, ki jih je usmerjala predvsem spremenjena etika, so od ljudi zahtevale ustvarjanje in delo ne samo zaradi preživetja, temveč, če poenostavimo, zaradi služenju bogu. Ta smer je čez čas rodila sodobni kapitalizem, kot družbo obilja in predvsem kot družbo racionalnih odločitev. Prav po tem naj bi se razlikovala od naše, katoliške družbe, ki naj bi v večji meri temeljila na čustvih.

Čeprav se z Webrom mnogi ne strinjajo in čeprav je njegova teza diametralno nasprotna od Marxovih tez (ta je trdil, da ekonomska baza definira nadstavbo, to je družbene norme), danes ugotavljamo, da so najbolj razvite prav protestantske države. V Evropi - če razvitost družbe ocenjujemo skozi prevladujoče ločine krščanstva v posameznih državah - ugotovimo, da so v najboljšem položaju protestantske države, sledijo jim katoliške in nato pravoslavne.

Zakaj tako učen uvod? Sprašujem se, zakaj nekaterim bolj ali manj vedno uspe, drugim pa skoraj nikoli. Človek težko verjame, da je za to “kriva” samo sreča oziroma smola. Uspeh je plod dela, jasnih ciljev, racionalne predanosti, tudi talenta. Neuspeh pa ima nasprotne predznake teh značilnosti. In če sledimo Webru, ugotovimo, da so družbe tako v materialni kot v nematerialni sferi toliko uspešne in bogate, kolikor primerno etiko imajo. Pravilne moralne norme niso posledica bogastva, temveč bogastvo ustvarjajo.

Neuspešna država je posledica napačnih norm v družbi. Recimo, zakaj si nekdo želi postati politik? Možna sta dva skrajna odgovora. Ali zato, da bo moč, ki jo dobi, uporabil za svoje koristi in ljudstvu prepustil le drobtinice z mize? Ali pa morda zato, ker želi družbo upravljati v dobrobit vsem državljanom? In ker politik izhaja iz množice, bo tak, kakršna je pač množica. Če ta politiko vidi kot sredstvo za ustvarjanje ciljev posameznika, potem seveda ni nič čudnega, če takega tudi izvoli. Politiki so torej ogledalo nas samih. Glejmo tako tudi na našo družbo in vprašajmo se, ali je naša oblast res toliko slabša od nas samih. Si tisti, ki volijo, denimo, pravnomočno obsojene župane in poslance, za katere so glavna zabava resničnostni šovi, ali pa volijo ljudi, ki od države mnogo pričakujejo, davkov pa ne bi plačevali ... sploh zaslužijo kaj boljšega?

Zato ni presenetljivo, da se zdaj, ko je predor Markovec končan, še vedno ne moremo voziti skozenj. Zataknilo se je namreč pred njim, ker se je nekdo pač pritožil. Pa to ni prva pritožba v tem projektu, verjetno je že deseta. To je očitno pri nas normalno, kaže, da so to naše moralne norme. In pritožili so se ljudje, ki se verjetno naslednji dan v gostilni zgražajo, kako v tej državi nič ne deluje. Očitno se vsi skupaj ne zavedamo, da državo vsak dan soustvarjamo s svojimi dejanji mi vsi. Eni bolj, drugi manj, vendar vsi. In če hočemo družbo spremeniti, se moramo spremeniti tudi sami. Ali kot je rekel ameriški predsednik John F. Kennedy, ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, temveč, kaj lahko ti narediš zanjo. Ali smo sposobni tako razmišljati in delovati?

Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding

---

---