Krize odpirajo oči

Konec leta je vedno čas za obračune. Ko se letos ozremo na gospodarske razmere v Sloveniji, ugotovimo, da je najhujša agonija minila in da se razmere počasi izboljšujejo. Ne moremo reči, da se normalizirajo, a kaj je v današnjem supersoničnem svetu sploh še normalno?! Splošno gledano so se ekonomski kazalci izboljšali ali pa so se vsaj nehali poslabševati. Če bi vzrok za to pripisal modri politiki, bi se moral sam sebi nasmehniti. Politika nam ni ravno v ponos, pa vendar je zmogla nekaj korakov, v katere je bila sicer prisiljena, so pa dobro vplivali na gospodarsko področje. Prvi je zagotovo sanacija bank, postopno pa so se začele dogajati tudi procesi, ki naj bi nas pripeljali v bolj normalno državo. Žal pa še ni družbenega preobrata, obrata v glavah ljudi, ki je nujen, da se družba dvigne iz pasivno samopomilujočega okolja, postane aktivna, s pogledom uprtim v prihodnost.

Niz volitev v letošnjem letu je pokazal, da se v naši družbi ni nič prav bistveno spremenilo. Še vedno raje verjamemo lepim besedam kot pa krutim zakonitostim delovanja narave in družbe. Še vedno čakamo, da bo nekdo drug namesto nas rešil naše težave, ne čutimo se pristojne, da to naredimo sami. Nikakor se ne počutimo krive za karkoli, kar je narobe v družbi. Zaradi tega je tudi gospodarski pozitivni izid letošnjega leta predvsem posledica zunanjih dejavnikov, torej večjega izvoza in zajetnejših javnih investicij, ki imajo sicer z vprašljiv multiplikativni učinek na prihodnjo ekonomsko rast. Da bo rast v prihodnje bolj zdrava, se morajo okrepiti še domače povpraševanje in naložbe v gospodarstvu. Ko se bo to zgodilo, bo začela plahneti tudi brezposelnost, ki je najbolj boleča posledica krize. Zadnja je izbruhnila, zadnja se bo poslovila, to je pač naravni krogotok takih pojavov.

In kriza, smo iz nje že izšli? Po moje smo, vendar bo treba še marsikaj postoriti za vzdržno in realno rast. Smo namreč družba brez konsenza o tem, kaj hočemo in kako do tega priti. Nimamo prave jasne družbene strategije o tem, kakšna družba želimo biti. Po eni strani govorimo o socialni državi, ki pa jo razumemo kot nekaj, kar pomeni samo dobivati, ne sprašujemo pa se o tem, kje bomo to vzeli. Po drugi strani je moderno govoriti in nasprotovati grozljivemu neoliberalizmu, hkrati pa se sami zelo radi obnašamo neoliberalno.

Vsi bi radi čim večjo enakost, po drugi strani pa vemo, da nas lahko samo izjemni in motivirani posamezniki potisnejo naprej in pomaknejo korak više. Vendar ne, tega ne priznamo. Elit nočemo. Vsakemu, ki dvigne glavo, mu jo takoj odsekamo. Razlog je na dlani: v njegovem uspehu se zrcali naš neuspeh. Tajkuni so za to družbo pravi obliž. Saj sem vedel, da je kradel, sicer ne bi mogel toliko imeti, radi pomodrujemo. Resnica je drugačna. Naša družba je še daleč od razvitih postindustrijskih družb. Da jih bomo dohiteli, če si v resnici to sploh želimo, bomo morali marsikaj spremeniti. Predvsem se bomo morali navaditi, da je življenje razburkano morje, da varnih pristanov ni in da tisti, ki nam jih ponujajo, ne mislijo iskreno. Skratka, zase moramo poskrbeti sami.

Poglejmo, kaj se dogaja okoli nas, pred letom pa tega še slutili nismo. Rusko-ukrajinski spor, nihanja cen nafte, kolaps rublja v zadnjih dneh ... Vse to tako ali drugače vpliva na naše življenje. Za nekatere to pomeni izboljšanje, za druge poslabšanje, če pa ne drugače, pa se krepi negotovost. Dobra plat kriz je, da odpirajo oči. Pa ne samo to - razgalijo probleme in hočeš nočeš ponudijo rešitve. Te so praviloma boleče, res pa je, da poskrbijo za pravo čiščenje ostankov iz preteklosti in tudi dober nastavek za prihodnost. Očitno so potrebne. Pridejo, pa čeprav si jih ne želimo. In bolje je, da je več manjših kriz kot ena huda.

Upam, da se res pomikamo naprej. Čeri je še veliko, a kakšno lučko je tudi že videti. Vendar bodimo odprti za spremembe, skrivanje nas ne bo daleč pripeljalo.

Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding.

---

---