Velika nesorazmerja vodijo k eksploziji
V zadnjem času veliko pozornost vzbuja delo francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju. Avtor se je posvetil vprašanjem kapitala in dela in na površje spet spravil vprašanja o bistvu delovanja kapitalizma, neenakosti, ki jo ustvarja, in o alternativah. Glede slednjih je - na žalost trajnih levičarjev - zavrnil socializem kot obliko nadomeščanja kapitalizma.
Delo Pikettyja je po moje pomembno predvsem zaradi tega, ker je po kar dolgem času v ospredje spet postavilo vprašanje odnosa dela in kapitala. Zdi se mi, da se v družbi, vsaj naši, to vsekakor premalo razume. To vprašanje zajema osnovo ustvarjanja dobrin. Da nekaj nastane, potrebujemo po eni strani človeka, ki to ustvari, in tudi kapital, ki mu to omogoči. Kapital ima lahko različne oblike; lahko je zemlja, ki jo človek uporablja za obdelavo, lahko je stroj, računalnik ali svinčnik, lahko pa je denar, ki ga potrebuje za nakup nečesa.
Skratka, praktično ni aktivnosti, kjer ne bi potrebovali kapitala. Ta je nastal tako, da se je nekdo nekoč odrekel delu, ki ga je ustvaril v preteklosti. Praviloma dobi obliko lastnine; kmet si je po žetvi z delom denarja - namesto da bi vsega zapravil za preživetje - kupil, denimo, traktor. Ta stroj je postal kapital, ki ga kmet uporablja za delo, ne more pa ga pojesti. Zato pričakuje, da mu traktor prinesel korist, na primer več pridelka. Zaradi tega se je sploh odločil za nakup. Torej pričakuje, da bo za ta svoj vložek nagrajen. Če nam je jasno, da smo za delo plačani oziroma nagrajeni, nam prav tako postane jasno, da moramo biti nagrajeni tudi za vložek kapitala. Tako kot nihče ne želi delati brez plačila, tudi brez nagrade za kapital nihče ne želi vlagati. V prvem primeru ni delavcev, v drugem pa ni kapitala.
Vprašanje, ki se odpira, je, kakšen je odnos med delom in kapitalom. In sicer tako glede količine, torej kakšno je razmerje med ceno dela (plačo) in ceno kapitala (npr. obresti), oziroma kolikšen delež ustvarjenega gre za stroške dela, koliko pa za stroške kapitala, kot tudi glede vsebine - torej, kakšen je družbeni položaj imetnikov kapitala in položaj tistih, ki ga nimajo.
To so osnovna vprašanja kapitalizma, na katere marsikdaj nimamo pravih odgovorov. Profesor Piketty ugotavlja, da je za zadnjih 50 let značilno povečevanje moči kapitala. Povedano drugače: delitev pogače se preveša v korist kapitala, kar povečuje družbeno neenakost, to pa seveda ni dobro. Piketty ugotavlja, da ima kapitalizem pač v sebi mehanizem, ki sam po sebi ustvarja take posledice. Sam ni proti kapitalizmu kot načinu produkcije in zavrača socializem kot rešitev za ta problem. Socializem je namreč lastnino podružbil, s čimer vprašanja delitve med kapitalom in delom ni bilo več. Žal pa je bil ta sistem popolnoma neučinkovit, saj s kapitalom ni skrbno ravnal in zato ni mogel konkurirati kapitalizmu, vsem njegovim anomalijam navkljub. Piketty se zavzema za splošno obdavčitev kapitala, saj bi tako znižali presežek, ki se prenaša k nosilcem kapitala.
Bojim se, da to ni dovolj in da potrebujemo nove rešitve. Mislim, da je kapitalizem kot sistem učinkovite produkcije zelo dobra rešitev, nima pa dovolj dobro rešene faze delitve ustvarjenega. To pa predvsem zato, ker delitev ni posledica le ekonomskih objektivnih odnosov, temveč večje moči, ki jo nosilci kapitala premorejo; praviloma je namreč v njihovih rokah tudi oblast.
Problemi, ki jih današnji sistem rojeva, so pač dejstva, in se jih moramo zavedati. V nasprotnem primeru bodo nakopičena nesorazmerja v družbi povzročila eksplozije, ki bodo pripeljale do neustreznih odgovorov. To iz zgodovine žal že poznamo, pa tudi ekstremizem, ki se danes pojavlja predvsem v islamskem svetu, je posledica tega. Ne vtikajmo glave v pesek.
Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije Holding