Mercator od petka ni več “nekaj več”
Sinergijski učinki in racionalizacija poslovanja. To sta največkrat omenjena učinka prevzemov in združevanj podjetij. Če bi bilo obratno in bi bil Mercator v vlogi prevzemnika, bi se čudili Hrvatom, kako ne razumejo tako enostavne zadeve, kot je sinergija, in tako pomembnega cilja, biti največji in najpomembnejši trgovec v regiji. Desetletje nazaj je kazalo prav na to: da je Mercator osvajalec Balkana. Tako kot z marsičim je tudi z Mercatorjem drugače. Preveliki apetiti so prinesli velike dolgove, zdaj o sinergijah in racionalizaciji govorijo v Agrokorju. Ivica Todorić celo napoveduje, da bo združeni sistem, ki zaposluje 64.000 ljudi in ima sedem milijard evrov letnega prometa, najuspešnejše podjetje na Balkanu.
Prodajanje Mercatorja je bilo dolgo v zraku, v devetih letih je bilo devet poskusov prodaje. Preden so ga začeli prodajati, je najprej zrasel. Začelo se je v drugi polovici devetdesetih let, ko je prišel na čelo Mercatorja Zoran Janković. S sodelavci je zasnoval strategijo oblikovanja močnega trgovca, ki bo odporen na globalizacijo in bo odgovor na pritiske velikih mednarodnih trgovskih družb. V obdobju intenzivnega prevzemanja, ki ga je seveda požegnala država, so se v Mercator zlili številni manjši trgovci, ki so bili nosilci oskrbe na posameznih območjih v Sloveniji. Imena trgovskih družb Goriška, Hubelj, Grosist, Jestvina in Alpkomerc ter drugih so postala zgolj še spomin.
Kapilarno pokrivanje posameznih območij ni bilo več donosno in zapirali so prodajalne na podeželju. Mercator je v Sloveniji spremenil nakupovalne navade in nenazadnje pomembno vplival na preživljanje prostega časa državljanov, saj je številnim postal hobi pohajkovanje med bleščečimi policami velikih trgovskih centrov. Mercator se je širil na jug, očitno tudi na račun posojil. Vsak poskus prodaje družbe z 22.000 zaposlenimi je naletel na čeri, slednjič je Agrokor v petek nakazal kupnino za 53-odstotni delež in pokril petino milijardne luknje. Celotni posel, če bo uspel prevzem 100-odstotnega deleža, je vreden nekaj več kot pol milijarde in menda še kar nekaj milijonov za lobiste in svetovalce. Malo proti slovenskemu dolgu, ki je že blizu 28 milijard, in tudi malo proti prvotni Todorićevi ponudbi 221 evrov za delnico, kar se zdi skoraj neskončno več kot zdajšnjih 86 evrov. Od petka je torej v Mercatorju glavni Ivica Todorić. Če si marsikdo še tako želi, da bi bilo drugače, je to pač dejstvo.
Prejšnji teden, ko so v Zagrebu pripravljali papirje za nakazilo kupnine, se je dobršen del slovenske politike zapičil v prodajo, kot da bi bila dogovorjena šele kak dan prej. Špricalo je od skrbi za delovna mesta, za dobavitelje, za potrošnike in nasploh za narodov blagor.
Seveda, po prodaji se postavlja veliko vprašanj. Za marsikaterega smo začudeni, da že nima odgovora in da ni bilo preigrano. Še toliko bolj, ko razni bolj kot ne dežurni analitiki, zdaj vedo pojasniti vse, takrat, ko bi njihovo mnenje morda preseglo akademsko raven, pa jih ni bilo videti.
Okrog Mercatorja so zdaj ključna vprašanja tista, ki se tičejo državljanov in oskrbe. Torej na eni strani zaposlenih v sistemu in njegovih dobaviteljev, na drugi pa potrošnikov. Glede na to, da imamo v Sloveniji rekordno veliko trgovskih površin na prebivalca in glede na to, da kupna moč ne raste, so obeti za zaposlene v Mercatorju težko zelo rožnati. Dobavitelji se bojijo podaljšanih plačilnih rokov, še tesnejšega primeža in predvsem izrinjenja s polic, če dobavljajo izdelke, konkurenčne Agrokorjevim. A scenarij je, zlasti za takšne, ki ponujajo komplementarno blago, lahko tudi drugačen: da bo njihove izdelke Agrokor internacionaliziral v svoji mreži.
V maloprodaji pa je ključ itak v potrošniku. Kvalificiran in razsvetljen potrošnik ve, kaj išče in približno tudi, kje in za kakšno ceno. Čim več tovrstnih potrošnikov je lahko spodbuden obet tako za kakovostne pridelovalce kot za dobre trgovce. In čeprav je še vedno daleč največji, Mercator od petka ni več “nekaj več”.