Kmalu ptičje mleko namesto kravjega?

Prireja govejega mesa je menda pošasten onesnaževalec okolja. Ne le zaradi potrate prostora, ki ga potrebujejo krave in kmetje za pridelavo krme zanje, temveč predvsem zaradi metana in ogljikovega dioksida, ki se sproščata v ozračje - spredaj in zadaj - ob goveji prebavi in prežvekovanju. Tako naj bi šlo za prirejo pol kilograma govedine v zrak toliko izpustov kot pri izgorevanju nekaj manj od štirih litrov bencina. Takšni so izsledki neke ameriške raziskave, ki je ugotovila izjemno nesorazmerje vplivov na okolje pri prireji govejega mesa od prireje svinjine ali piščančjega oziroma puranjega mesa. Z usodno nevarnostjo kravjih prdcev smo precej pogosto seznanjeni, zanimivo pa je, da izpuste vselej preračunajo na kilogram mesa, nikoli na liter mleka, na jogurt ali sire. Skratka, jesti svinjino je blagodejnejše za okolje, za telo, če še držijo dolgoletne prehranske doktrine, pa precej manj.

O tem, da človeštvo preveč obremenjuje okolje, seveda ne gre dvomiti. Imamo onesnažen zrak in ozonsko luknjo, velikanske otoke plastike v oceanih, takšna in drugačna smetišča, nevarne odpadke, umazano industrijo in še veliko vsega. Temeljno vprašanje pravzaprav je, kako živeti in delovati, da bo še kaj Zemlje ostalo zanamcem. Pa ne zato, ker bi bili zelo prijazni do njih, temveč zato, ker bomo tako prijazni do sebe.

Trajnostno oziroma vzdržno v odnosu do okolja na čim več ravneh je sodoben koncept razvitih družb. Seveda s primerno dozo pretvarjanja, saj za naše potrebe okolje svinjajo nekje drugje, daleč stran. Tam, kjer nastajajo poceni proizvodi, kjer ni sindikatov in socialnih sporazumov in ni merilcev onesnaženega okolja. Tam, kjer gre zgolj za preživetje. In seveda profit, ki pa ga pobirajo odtujeni kravatarji. Na primer iz ZDA, države, ki ni ratificirala Kjotskega sporazuma o omejevanju toplogrednih izpustov.

K vsem toplogrednim izpustom kmetijstvo prispeva petnajst odstotkov. Zato, da smo, in še za vso prehransko navlako povrh prispevamo torej slabo šestino izpustov. Kmetijstvo okolje obremenjuje seveda tudi na druge načine, pri čemer pa moramo ločiti med industrijsko kmetijsko proizvodnjo na velikanskih farmah in kmetovanjem v našem okolju, kjer so največji kmetijski kompleksi malčki proti svetovnim velikanom.

Slovensko kmetijstvo sloni na družinskih kmetijah. Teh je približno 75.000, njihova velikost pa je povprečno 6,5 hektarja, kar je le malce več od polovice povprečne kmetije v EU. Za sledenje konceptu trajnostnega kmetijstva in nasploh trajnostne obravnave našega okolja so po prejšnjih volitvah v enem ministrstvu združili resorja za kmetijstvo in okolje. Zdaj bosta področji menda spet ločeni, tudi zaradi ugovorov, češ da gre za policaja in zmikavta pod isto streho.

Velikanska večina slovenskih kmetov deluje na tradicionalni kmetiji, ki so jo podedovali od svojih staršev in jo bodo pustili naslednikom. V takšni verigi težko zdržijo prenapete razlage o kmetih kot velikih onesnaževalcih okolja. Drži, da je veliko kultur, ki ne bi zrasle, če zanje ne bi uporabljali zaščitnih sredstev. A drži tudi, da so pri njihovi uporabi slovenski kmetje bolj omejeni kot kmetovalci v sosednjih državah. Pridelek je zaradi tega morebiti malo bolj pičel in ga je nekoliko manj, a je višje na lestvici varne in zdrave hrane. Paradoks pa je, da je soroden pridelek iz drugih držav, izdatneje tretiran in zato bolj obilen, najverjetneje pa tudi z višjo vsebnostjo marsičesa nezdravega, po načelu proste trgovine dostopen - praviloma po nižji ceni - slovenskim potrošnikom. Ker naša država pred drugimi kmeti slovenskih potrošnikov pač ne more zaščititi, jih vsaj pred slovenskimi.

Hja, upajmo, da ne bomo prav pri nas pionirji varovanja okolja še z iztrebljanjem krav. Pri vsem že videnem bi pač požrli tudi to. In ker smo pri varovanju ptic dosledni bolj kot pri varovanju skorajda česar koli, se morebiti lahko nadejamo direktive, po kateri bo kravje mleko nadomeščeno s ptičjim.


Preberite še


Najbolj brano