“Kdor gola ne da, ga dobi”
“Kdor gola ne da, ga dobi,” je zimzelena, domala Grunfovska krilatica iz nabora fraz nogometnih reporterjev. V nedeljo je veljala dvakratno, tako na svetovnem prvenstvu v nogometu v Braziliji, kot na predčasnih parlamentarnih volitvah doma. Pri nogometu je bolj enostavno: pravila so znana, tolmači jih sodnik, kdor da več golov, je zmagovalec. Na nedeljskih predčasnih parlamentarnih volitvah so volilci pokazali kar nekaj rumenih in rdečih kartonov: dobili so jih tisti, ki niso izpolnili obljub. In tudi tisti, ki so špekulirali z datumom volitev in jih umestili v poletni čas.
Pri nogometu se z zadnjim sodnikovim žvižgom pričakovanja izpojejo, z volitvami je bistveno drugače. Če so volitve čas pričakovanj kandidatov, se po njih začne čas pričakovanj vseh državljanov. Ne le tistih, ki so volili, tudi tistih, ki niso. V Sloveniji je odhod na volišče pravica, seveda tudi državljanska dolžnost, a ni, kot v nekaterih evropskih državah, obveza. Torej opravičilo ni potrebno in je odločitev, ali iti na volišče ali ne, svobodna volja. Zelo nizko udeležbo na nedeljskih volitvah bi bilo neodgovorno razlagati zgolj s politično floskulo, da se volilci niso zavedali njihovega pomena in lastne odgovornosti. Počitnice gotovo niso pomembno vplivale na volilno abstinenco, saj minula nedelja za polovico Slovenije zanesljivo ni bila dopustniška in vprašanje je, ali si bo toliko ljudi sploh lahko privoščilo oddih izven kraja domovanja.
Da domala vsak drugi ni šel na volitve, je močno politično sporočilo. Govori o izsiljenih volitvah in o volilni izbiri, ki je bila za pomemben del državljanov neustrezna, onstran njihovih volilnih pričakovanj. Govori tudi o nezaupanju v politiko in politike, kar za državo ni dobro, saj je to nezaupanje obenem nezaupanje vanjo in v njene ustanove. Pravzaprav, ali bi lahko bilo drugače, ko pa je del politike zadnje mesece načrtno razgrajeval eno od vej oblasti. In to ne institucionalno, temveč od zunaj, z ulice. Od tistih volilcev, ki so prišli na volitve, so dobili dovolj jasen odgovor, da v tej državi takšno početje pač nima zelo velike ali celo večinske podpore. Saj, se vprašamo, kako naj državi zaupamo državljani, če ji ne zaupa niti del tistih, ki jo usmerjajo. Užaljenih sporočil o ugrabljenosti države seveda nismo preslišali. A smo jih razumeli drugače kot politiki: kot njihove kastne boje, pa tudi tako, da so nam spodmaknili državo v svojih igrah za oblast in casino kapitalizmu.
Nedeljski volilni rezultati v marsičem govorijo o velikanskih pričakovanjih. Najprej o tem govori nizko zaupanje “tradicionalnim” strankam, iz katerih so nam celo sporočali, da je država preresna stvar, da bi jo prepustili političnim zelencem in naj se z njo ukvarjajo izkušeni mački. Izkušeni v čem? V iskanju dna krize, morda?
Srž pričakovanj je gotovo v tem, da država deluje učinkovito in čim manj opazno, da omogoča dobro okolje za delovanje državljanov na vseh ravneh in nenazadnje, da izvaja vse ustavne funkcije, z določilom o socialni državi v prvi vrsti. Pričakovanja so volilci, ki so v nedeljo prišli na volišča, večinsko prelili v “nove obraze”. Starim likom jih zaupa manj in čeprav v volilni enačbi to ne šteje, ne smemo pozabiti, da domala toliko ljudi, kot je bilo pripravljeno izreči zaupanje kandidatom, ne zaupa nikomur.
Seveda ne smemo pričakovati velikih sprememb že v prihodnjem mesecu, lahko pa si drznemo sanjati, da bo slovenska politika z “novimi obrazi” manj vsiljiva in bolj produktivna. Da bo država to, kar od nje pričakujemo, pa ne le da smemo, ampak moramo pričakovati. Rezultati bodo itak merljivi. Tudi in predvsem z zaupanjem v državo, kar bo najlepše odsevala volilna udeležba na prihodnjih volitvah.