Vergüenza!*

Vlada konservativne Ljudske stranke Mariana Rajoya je izbrala najslabši možen način za preprečitev pravno spornega katalonskega referenduma, ki po mnenju španskega sodstva nima ustavne podlage; poslal je na tisoče pripadnikov Guardie civil, ki so “pasivnost” katalonske policije (Mossos d'esquadra) nadoknadili s pendreki in gumijastimi naboji. Na stotine ranjenih in za demokratično Evropo šokantni prizori policijskega nasilja nad množicami, ki so želele glasovati in so branile improvizirane volilne sedeže, so marsikoga predramili. Tudi v Sloveniji. Med prvimi sta se z jasnim stališčem o pravici do samoodločbe, že pred izbruhom nasilja, oglasila Milan Kučan in Milan Brglez. Po tistem, ko so začele prihajati novice o dramatičnem dogajanju v Kataloniji, se je razmeroma odločno oglasil tudi predsednik Borut Pahor, medtem ko je premier Miro Cerar ostal tvitersko politično korekten in le nedolžno pozval k miru in dialogu. Luka Mesec je protestiral kar pred španskim veleposlaništvom, Dimitrij Rupel pa je v Kataloniji sodeloval v opazovalni misiji. Slovenska politika se je ob dogajanju v Kataloniji znašla v realpolitični zadregi, ki je značilna za večino EU, z dodatno slabo vestjo, ki izhaja iz zgodovinskega spomina lastnih pričakovanj v času osamosvajanja. Kako interpretirati željo po samoodločbi Kataloncev? Drugače kot tisto, ki je vodila Slovence k lastni državi? Jasno, razlike so in tudi zgodovinske ter geopolitične okoliščine so precej oddaljene. Vendar je represivni odziv demokratične Španije še manj razumljiv, če pomislimo, kako smo lahko Slovenci, v nedemokratični Jugoslaviji, izvedli svoj referendum brez posebnih težav . Vojaško posredovanje je prišlo kasneje, ob implementaciji izida plebiscita. V Španiji pa se je vlada odločila represivno abortirati katalonske težnje že pri referendumu. In pri tem je izgubila obraz. Paradoksalno je Rajoy postal največji zaveznik separatistov. Če bi se še pred šestimi meseci španska vlada zgledovala po Veliki Britaniji in se malce potrudila s pametnim političnim marketingom, bi katalonski nacionalisti verjetno doživeli poraz, podobno kot škotski. Madrid vztrajno trdi, da za nekaj takega ni ustavne osnove, nikoli pa ni omogočil, da bi tako osnovo zapisali v ustavi iz leta 1978, ki je bila tranzicijska, kompromisna. Tako pa danes tudi mnogi ne-nacionalisti postajajo zagovorniki neodvisnosti katalonske republike. Kaže, da se je tranzicija nenadoma vrnila pred leto 1978, da je v spopadu med nacionalizmoma - večjim centralističnim in manjšim centrifugalnim, ki se v valovih oglaša vse od 1714, ko je burbonski centralizem z vojno zatrl avtonomijo Kataloncev - vse bolj zaznati fantome nekdanje avtoritarne Španije. Vonj po frankizmu. In zakaj je Španija prišla do tako nevarnega vrelišča? Leta 2006 sta takratna socialistična vlada Luisa Rodrigueza Zapatera in katalonska Generalitat, ki jo je vodil socialist Pasqual Maragall, sklenili zgodovinski dogovor o dopolnjenem statutu avtonomije Katalonije. Kataloncem je bil priznan status naroda in zagotovljena je bila davčna avtonomija, ki so jo že uživali Baski in skupnost Navarra. Estatut sta potrdila oba parlamenta, v Madridu in Barceloni, bil pa je potrjen tudi z referendumom v Kataloniji. Vendar se španska centralistična desnica s tem ni sprijaznila in je zahtevala ustavno presojo dogovora. Ta je prišla štiri leta kasneje, ko so ustavni sodniki razveljavili Estatut. Pri vsem tem je imel precejšnjo vlogo tudi sedanji španski premier Rajoy. Frustracija, ki je nastala, je sprožila eskalacijo katalonskih pričakovanj in je na stežaj odprla vrata tokrat legitimnemu, če ne legalnemu in ustavnemu, cilju nacionalistov: neodvisnosti Katalonije.

*Sramota!

FRANCO JURI

Avtor je bil med letoma 1993 in 1997 slovenski veleposlanik v Španiji.

---

---

---