Vedno se varčuje pri istih

Spoštovani gospod Šarec. Sem upokojenec - eden od tistih dobrih osemsto tisoč, ki jim naše vlade vedrijo in oblačijo. Do sedaj smo bili vedno tisti, pri katerih je potrebno varčevati, saj vsak evro, ki nam ga odtegnete, pomeni kar 800.000 prihranka v državni blagajni. Je pa zelo žalosten občutek, da se tako generira armada revežev. Pokojnina zdaj znaša 57 odstotkov plače in najdite mi tistega poštenega delavca, ki ne bi s strahom pričakoval konca svoje delovne kariere. Kajti upokojenci po pravilu potegnemo vedno krajši konec. Predlani je srednji sloj z majhnim popravkom dohodninske lestvice pridobil nekaj sto evrov, upokojenci pa tri promile (to je tri evre za tiste s tisoč evri pokojnine!). Sedaj je podobno. Javni sektor si je zagotovil več kot 300 milijonov, v vladi pa se bockate za borih trinajst milijonov za upokojence.

Relativno srečni smo lahko tisti, ki smo še delali v prejšnjih - zločinskih - časih, toda gorje tistim, ki bodo dočakali upokojitev in so začeli svojo delovno kariero po osamosvojitvi. To je armada tistih, ki so velik del svojega aktivnega življenja prebili kot brezposelni, kot prekarci, ali na minimalni plači, ali tisti samostojni podjetniki, ki si več kot minimalnih prispevkov ne morejo privoščiti. Sem spada tudi velika množica, ki sicer dobiva dobro plačo, so pa prispevki odtegnjeni od minimalne plače in razliko pokrijejo materialni dodatki.

S staranjem našega prebivalstva bo naše število le naraščalo.

To je skregano z ugotovitvami, da je naša država uspešna, da je njena gospodarska rast že nekaj let precej nad povprečjem v EU. Kje so rezultati? Mogoče v dogovoru s tistimi 120.000 zaposlenimi v javnem sektorju, ki bodo končno lahko malo zadihali. Kaj pa ostali, ki delajo v realnem sektorju? Sami ste priča razprtijam med delodajalci in sindikati. Denarja vedno primanjkuje. Tako za zdravstvo, tako za socialo, tako za šolstvo, vojsko itd.

Pa ga res? Mislim da ne. Je pa napačna razdelitev tega denarja. Do njega imajo tihi dostop tisti, ki so v vseh teh letih samo polnili račune v tujih bankah in davčnih oazah. Tudi tisti, ki so prislonili svoj lonček in ga pridno polnijo, brez razmisleka, ali jim to nujno rabi.

Bom kar začel z naštevanjem, kaj imam v mislih:

1. Če je religija ločena od države, potem je država ne bi smela financirati.

2. Po mojem skromnem prepričanju je privatni sektor ločen od javnega sektorja ravno po tem, da se sam financira. Če država financira privatni sektor, ta ni več privatni sektor, ampak je del javnega sektorja.

3. Politične stranke bi se morale financirati samo iz prispevka članov in podpornikov. Tako bi stranke mnogo bolje delale v korist ljudi in ne samo v lastno korist.

4. Morali bi uvesti odgovornost za opravljeno in plačano delo. Če mi vodoinštalater ne popravi puščajoče pipe, mu jaz ne bom plačal. Če po njegovem odhodu pipa še vedno pušča, bom zahteval, da mi vrne denar. Za sodne zaostanke je nekdo odgovoren. Nekdo je bil plačan, da do tega ne pride. Če sodba pade, tožilstvo ni naredilo svoje naloge. Če ima podjetje izgubo, ni kriv delavec na tekočem traku. Zakaj se odpusti njega?

5. Odprava korupcije. Vrabci čivkajo o nepravilnostih, ki gredo v milijarde, pa nihče ne odgovarja. Nepravilnosti morajo ugotavljati novinarji, brez posledic. Koliko denarja je bilo razmetanega za predrage nabave medicinske opreme. Odgovornost? Je ni!

6. Koliko milijard je shranjenih v davčnih oazah, pa ne zato, ker so bile že obdavčene? Ravno nasprotno! Ko plačam davek, mi niti na kraj pameti ne pade, da bi denar shranil v davčno oazo.

Tu so rezerve. Mogoče sem se preveč obregnil nad sodno oblastjo. Je pa najbolj kričeč primer. Vlada naj vlada pravično do vseh.

Zoran Markuža, Ankaran

---

---

---