Capo Grande: o dvojezičnosti malce drugače

Strinjam se z gospo Jadranko Šturm Kocjan, ki v svojem odmevu v vaši rubriki Pisma z dne 22. 3. 2018 pozdravlja namero, da bi se stolpnico, ki bo tako učinkovito, da ne rečem korenito ukinila daljave in povezala Markov hrib s Koprom ... predstavilo kot lep dosežek sobivanja in simbioze dveh avtohtonih narodov in kultur v tem prostoru, zato je predlagala, da se ta dvojnost pokaže tudi v imenovanju ... Torej ne samo v italijanskem jeziku (Capo Grande), kot je razvidno iz fotografije na njeni fasadi, temveč - kot je napisala - dvojezično.

Ampak pri konkretnih primerih famozne dvojezičnosti, ga je predlagalka še bolj pokronala od predlagateljev naslova zgolj v italijanskem jeziku, saj je tako iz italijanščine kot iz slovenščine naredila nemogoče sračje gnezdo, alias mišmaš žargon, ki sodi kvečjemu v kakšno ceneno brošurko s psevdonarečnimi prizvoki, ne pa na pročelje prelepe moderne povezovalne konstrukcije z zdravo ambicioznimi dodatnimi nameni. Predlagala je pol naslova po italijansko in pol po slovensko: Veliki Capo ali Veliki Marco. Bi vsaj pri enem zamenjala vrstni red: Grande Marko ali Marko, il grande. Da bi oba pretendenta imela po en substantiv in en atribut in prijeten občutek enake obravnave. Smo prav neverjetni! Kaj vse nam ne pade na misel.Tudi Capo Grande je super mizerna rešitev brez repa in glave. Rada bi vedela, kdo je tako nedomiselnost (lahko berete abotnost) predlagal. S časom bi jo ljudski glas prekrstil v veliki ali grande boss in ga poročil z mafijo, ki se rada mudi in sprehaja tudi po naših kontradah. Moj nasvet obema avtohtonoma narodoma: poiščita kakšen bolj preprost, nedvoumen in milozvočen naziv. In ga na stavbo obesita zares dvojezično. Ne mišmašarsko. Nič preveč simbiotičen naj ne bo, ker mojim dragim sosedom in bratrancem iz apeninskega polotoka, simbioze ne ležijo preveč, oni so najrajši to, kar so, in jaz jih prav zaradi tega zelo cenim in občudujem, še sobivanje gre nekaterim manj elastičnim bolj težko iz ust in od rok, škoda, a slednji je tako rekoč neizogiben in prepotreben ritual, nekakšna conditio sine qua ... se svet ustavi in ne funkcionira čisto nič.

JOLKA MILIČ, Sežana


Pišite nam


Najbolj brano