Brezmejno upanje
Pisma bralcev
20. 06. 2019, 14.03
, posodobljeno: 04. 07. 2019, 13.32
Prijetnega poznomajskega večera, ki mu je bilo vreme naklonjeno kot le redko v tem sicer bolj aprilskem maju, so na simbolnem prizorišču, razpetem čez ozemlji dveh držav, srca grele zanosne besede in melodije s pomenljivimi naslovi: Slovenija, od kod lepote tvoje, Con te partirò, Amigos para siempre, Dan ljubezni ... Tudi scena je bila veličastna: palača novogoriške železniške postaje, okrašena s spreminjajočimi se svetlobnimi učinki.
Na drugi strani te iste stavbe drugačna scena, drugačen svet. Samosvoj svet železnice, delujoče napol v ilegali, daleč od oči in misli pomembnežev in večjega dela javnosti. Tipičen Novogoričan se na vlak spomni vsakih nekaj let, ko si omisli poletni nedeljski izlet na Bled ali v Bohinj. Marsikdo je z vlakom nazadnje potoval v času šolanja.
Bohinjska železnica, princesa črno-žolte monarhije, je danes pastorka mačehe Slovenije. V zadnjem poldrugem desetletju smo vzpostavili vsaj zavedanje o tem, da je ta proga s pokrajinskega in tehničnega vidika nekaj posebnega, da je zgodovinska vrednota in turistična priložnost. Tu se zavedanje tudi konča. Ideja o tej progi kot moderni, trajnostni regionalni povezavi, ki bi služila zlasti vsakdanjim potrebam lokalnega prebivalstva, pa nam očitno ne diši preveč. Ob polnih ustih besed o trajnostni mobilnosti si le-to večina najraje predstavlja v podobi električnih limuzin. Dejstvo, da je glavna hrbtenica trajnostne mobilnosti javni potniški promet, posebno tisti na tirih, pa nam ni ravno všeč. Kar si je moč do neke mere pojasniti s tem, da pozitivne uporabniške izkušnje z javnim prevozom v tej deželi praktično niso mogoče. A ponje ni treba iti prav daleč prek (odprtih) meja.
Bohinjska proga pravzaprav ni niti pastorka. Je sirota. Da jo pristojni, ki odločajo iz ljubljanskih pisarn, potiskajo še bolj ob rob, je nekako razumljivo. Lokalni oblastniki v krajih, skozi katere proga teče, pa so že zasuti s skrbmi iz svojih vrtičkov in bognedaj, da bi si naprtili še kakšno nadlogo v obliki železnice. Četudi se na drugi strani z državnimi cestami zelo radi ukvarjajo.
Če se bodo uresničile vizionarske napovedi o tem, da bosta obe Gorici nekoč postali eno mesto, bi naj bil Trg Evrope njegovo glavno središče. Ideje so vabljive: skupni družabni prostor brez avtomobilov, promenada v smeri Erjavčeve ulice ... In kaj je lahko še boljše od tega, kot da te v samo središče mesta udobno pripelje vlak? Upajmo, da mestni veljaki razmišljajo tudi o tem.
Dogodki, kakršen je bil slovesen podpis dogovora o sodelovanju Nove Gorice in Gorice pri kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture, so dokaz, da na tem čezmejnem - ne, brezmejnem! - območju zmoremo sodelovanje na dostojnem kulturnem nivoju. Dajejo nam upanje, da še obstajajo ljudje, ki so zmožni preseči osebne koristoljubne interese in so pripravljeni svoje znanje in ideje deliti v širšo javno korist.
Dela je še ogromno, omejenost na majhne, izolirane projekte pa ne more dati ravno velikih rezultatov. In pogosto se je treba v dobronamernem prepričanju malo drzneje zavzeti tudi za stvari, ki so formalno morda izven naše pristojnosti, a so za naše kraje in naše ljudi pomembne. Bohinjska železnica je prav gotovo taka stvar.
Matjaž Marušič, Šempeter pri Gorici