Žbatole

Žbatola je tu, ob morju Adrijanskem, precej udomačen izraz. Ekvivalent v celinski slovenščini bi bil najbrž klepetulja ali čveka, natančen prevod pa bi nam najverjetneje dal ropotuljo ali še bolje - lopotuljo.

Če se mi prav zdi, je namreč izvor žbatole glagol (tako se je v mojih šolskih časih reklo besedi, ki v stavku pove kaj se dogaja ali kaj kdo počne) sbattere - loputati. Običajno loputajo vrata ali okna, ko piha burja, velikokrat tudi polkna. In če se klepetanja in čvekanja največkrat lahko rešimo s prošnjo ali v hujših primerih z ukazom, to pri loputanju ne vžge. Kakor koli. Vsem finesam navkljub pa je žbatoli, klepetulji in čveki skupno to, da niso nujno ženskega spola. Res je sicer, da je “tista žbatola” in “tista klepetulja” in prav tako “tista čveka”, a je prav tako res, da bi lahko tudi golobradcu s suknjičem in modro kravato ali bradatemu z rumenim puloverjem in šalom, mirno rekli “Si pa res ena žbatola!”.

A jim ne rečemo, ker jih ne srečamo. Visoki krogi diplomacije so izven našega dosega. Sodeč po zadnjem dogajanju okrog morja Adrijanskega bi lahko sklepali, da se tu, na zgovorni strani Alp, žbatole kopičijo na ministrstvu za zunanje zadeve. In okoli njega. Veliko govorijo in pri tem pozabljajo, da so sosedje (in ne le oni), zgornji in spodnji, levi in desni, tudi tisti, s katerimi smo v odličnih odnosih, znani po tem, da radi vlečejo na ušesa. Tam v Mladiki so, s Karlom Zunanjim vred, najbrž premladi, da bi poznali tisto Brecljevo, ki poje o tem, da so stene tanke in služba ob šestih. Morda jim jo pa v oddaji Glasba po željah nekoč zavrtimo. Pravzaprav bi jo lahko zavrteli tudi Hrvatom, saj le malo dlje pesem pravi “dragi sosed pomirite se, dragi sosed ne jezite se”.

Šalo na stran, z aroganco Karla Zunanjega, ki pojasnjuje svoje občutke o ugodni rešitvi arbitražnega spora, z diletantizmom njegovih podrejenih, ki se po telefonu pogovarjajo kot da ne bi nikoli slišali za Wikileaks, povrh tega pa še o stvareh o katerih se ne bi smeli in s sosedi, ki so komaj čakali na razlog za odstop od arbitraže, smo z reševanjem mejnega spora ponovno pristali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kaj že pravita Mi 2, kaj je to, “ko si hkrati čisto blizu in tak daleč od vsega”? Ja, uganili ste - čista jeba. Nam pa je to dogajanje jasno in nedvoumno pokazalo, kaj v diplomaciji pomeni izraz “odlični sosedski odnosi”. Pomeni, da se pogovarjaš za sosedovim hrbtom, ko se s z njim dogovarjaš, držiš fige v žepu in mu seveda prisluškuješ. Težava je le v tem, da smo se izkazali kot tisti, ki slabo slišijo. Ali slabo razumejo. In to hrvaščino. Kako je šele z italijanščino, nemščino in madžarščino! Če prav vem, imamo namreč tudi z Italijo, Avstrijo in Madžarsko odlične sosedske odnose. No, na srečo so meje tam določene. Najbrž ne povsod pravične, a vsaj določene. In še pred kratkim je vse kazalo, da nam bo pet modrecev končno določilo tudi našo južno morsko mejo in da bomo le prišli do tistega - čisti računi, dobri prijatelji. Pa se je vse skupaj sfižilo. Škoda. In ne le zato, da bi končno vedeli kje in pod kakšnimi pogoji lahko lovimo ribe, kje plujemo in seveda ali so brancini piranski, savudrijski ali pirudrijski.

Čisti računi bi bili najbrž ključnega pomena tudi zato, da bi se končno začeli resno pogovarjati o trajnostni in pravični rabi Jadranskega morja, o skupnem in usklajenem spremljanju stanja in predvsem o ukrepih za učinkovito ohranjanje njegovih naravnih virov. Koliko ladij, takšnih in drugačnih, lahko pluje po Jadranu, ne da bi raven podvodnega hrupa narasla do te mere, da bodo delfini, želve in vsi drugi morski organizmi obupali nad nami in zaplavali skozi Otrantsko ožino v upanju na mirnejše vode? Koliko nafte in drugih ogljikovodikov lahko pricurlja iz ladijskih trupov, iz naftnih in plinskih vrtin ter ploščadi, ne da bi ta negativno vplivala na razvoj ribjih mladic? Koliko rib, školjk in rakov lahko polovimo, da bo ostalo dovolj hrane za delfine, želve, morske pse in kaj vem še koga? Koliko morskega obrežja in morja lahko pozidamo in obremenimo s svojimi dejavnostmi, ne da bi pri tem sesuli vse tisto, zaradi česar je morje morje, bazen pa bazen? Zapletena vprašanja? Vsekakor. Precej bolj zapletena od tistega o meji na morju, a se kljub temu z njimi prav veliko ne ukvarjamo. Pa bi se morali. Meje, o katerih bi morali razpravljati, ki bi jih morali premikati, so meje razumevanja tega, kar se dogaja pod morsko gladino, kako na to vplivamo in kako naj postopamo, da naši vplivi ne bodo več načenjali zdravja Jadranskega morja. O tem bi se morali pogovarjati! Seveda brez žbatol in njihovih “odličnih sosedskih odnosov”. Pirudrijski brancini bi nam bili hvaležni, naše vnukinje in vnuki pa tudi.

ROBERT TURK

---