S fotelja

Šport ima veliko privržencev oziroma zanesenjakov, pri čemer obstajata dve kategoriji. V prvo sodijo tisti, ki se športno udejstvujejo skladno z vodilom “Zdrav duh v zdravem telesu” in jih dogajanje v profesionalnem športu ne gane kaj prida, v drugi pa so bolj ali manj aktivni (in anonimni) spremljevalci tekmovalnega utripa na domači in mednarodni sceni.

Aktivisti, ki komentirajo igre rokometne reprezentance na spletnih forumih in družbenih omrežjih iz domačega naslanjača, so v zadnjih dneh glavna tema pogovorov v slovenskem taboru in okoli njega. Po zmagoviti tekmi osmine finala z Makedonijo jo je načel kapetan Uroš Zorman in dregnil v osje gnezdo.

Bitka s tistimi, ki pametujejo iz domačega naslonjača, tako imenovanimi “foteljaši”, kot se jih je prijel vzdevek tu v Dohi, je že vnaprej obsojena na uspeh. To dobro ve tudi Zorman. Njegova reakcija takoj po tekmi, v kateri se je zaradi pomena samega obračuna sprožilo še več adrenalina kot sicer, ni nič neobičajnega. Pri Zormanu, ki ne skopari z besedami in včasih na svojstven način pove več, kot je treba, to velja še posebej. Kapetan, ki si neizmerno želi popeljati Slovenijo na olimpijske igre, je dobil določeno zadoščenje oziroma boj s “foteljaši”, vojne pa gotovo ne bo.

V športu se izmenjujejo zmage in porazi, boljše in slabše igre. Virtualno merjenje moči s kritiki iz naslanjača spominja na boj z mlini na veter. Sprožilo pa je tudi debato v novinarskem krogu. Brez pravega zaključka. Ponudilo pa je nekaj zanimivih iztočnic in sprožilo dodatna vprašanja. V katero kategorijo sodimo športni novinarji? Ali včasih dajem(o) pavšalne ocene predstav športnih akterjev in sodnikov na igrišču, ki jih opazujemo iz naslanjača? Gotovo. Ali športniki tudi naše komentarje in mnenja včasih obravnavajo kot pametovanje iz naslanjača? Nedvomno.


Preberite še


Najbolj brano