Rutina
Športni novinarji imamo kljub obilici obveznosti in začrtanem urniku dogodkov radi velika tekmovanja. Gostovanja prinašajo dobrodošlo spremembo ter odmik od vsakdanjega delovnega ritma in rutine, ki se je načeloma vsi otepamo, a hote ali nehote, v manjši ali večji meri, prej ali slej postane del človeškega življenja. Rutina pa ni nujno slaba. “Rutiner” v športu namreč nima slabšalnega prizvoka. Je posameznik, ki obvlada svoje delo, pri čemer je občutljiv na spremembe in skeptičen do novosti oziroma sodobnih prijemov.
Tudi v Dohi med novinarsko zasedbo ne manjka “rutinerjev”, precej pa je predstavnikov novega vala, ki prinaša sveže zamisli in energijo. Veliko je tudi neuvrščenih. Kljub izraziti individualnosti našega poklica in konkurenčnosti v njem smo v bistvu prava ekipa, ki je zaradi radodarnosti prirediteljev na svetovnem prvenstvu v Katarju posebej številčno zastopana.
Smo novinarska reprezentanca v malem: raznolika po izkušnjah, značaju, starosti, interesih, znanju in vlogah, ki jih opravljamo. Z nekaterimi kolegi se ujameš bolj, z drugimi manj. Tako kot v običajnem življenju. Ekipni duh in ozračje sta na tako dolgih skupnih akcijah ravno tako pomembna kot v rokometni reprezentanci. Ključno pa je medsebojno spoštovanje. Če tega ni, potem lahko postane sobivanje precej naporno.
V prvih dneh svetovnega prvenstva v Dohi vlada v slovenski novinarski ekipi pozitivno ozračje, ki ga utrjujejo druženja pri skupnih obedih, na avtobusu, v dvoranah in po zaključku delovnega dne, ko se sprostijo nakopičene napetosti. Torej tudi v Dohi obstaja določena rutina, s katero kljubujemo zasičenosti. Pri tem smo dokaj uspešni, saj se znamo pošaliti tudi na lastni račun in ne pametujemo. Morda bi veljalo takšen pristop pogosteje uporabiti v vsakdanjem življenju in tudi svojem poklicu. Z rutino ali brez.