Papežev dežnik
Naloga je zelo težka in po malem bizarna. Sin italijanskega ekonomskega migranta v Argentino in vnuk bersaljerja, ki se je boril na fronti v prvi svetovni vojni, mora pred nekaj tisoč uniformiranimi vojaki, pod spomenikom, ki je bil postavljen, da slavi zmago in premoč, v vlogi vrhovnega poglavarja ustanove, ki je v zgodovini začenjala, vzpodbujala, odobravala in celo vodila vojne, govoriti o miru.
Papež Frančišek je, kot kaže, pogumen človek. Svoj pontifikat je začel z odločno obsodbo pohlepa, vzvišenosti in elitizma. Cerkev se je namenil vrniti človeku in jo dokončno odvzeti centrom moči. V Redipulji je te iste centre moči obtožil, da imajo prazna srca. Imenoval jih je načrtovalci groze, organizatorji napadov in trgovci z orožjem. Odločil se je, da svojega nagovora ne ublaži s krilaticami o univerzalnem prijateljstvu, skupnem upanju, demokratičnem dialogu in zaupanju v srečni konec. Rekel je, da smo sredi tretje svetovne vojne. In da moramo jokati.
Rimskokatoliška cerkev ima goreče privržence in ravno tako srdite nasprotnike. Slednji bodo v sobotni pridigi videli diplomatsko licemerstvo, prvi pa neustrašni navdih. Večina od množice, ki v soboto v Redipulji ni bila pisana le zaradi raznobarvnih dežnikov in pelerin, temveč tudi zaradi neopisljive pestrosti življenjskih izkušenj, ostaja nekje vmes. So vnuki bersaljerjev, topničarjev, alpinov, inženircev, bolničark, železničarjev, kuharic. Negujejo svoje grobove, svoje spomine, svoja upanja in vsekakor nočejo postati generacija tretje svetovne vojne. A hkrati vedo, da ne morejo storiti prav veliko pri obračanju kolesa zgodovine.
Zato je prav, da imajo, oziroma, da imamo mešane občutke. Tolažeča je misel, da je poglavar najmočnejše svetovne cerkve na strani človeka z dežnikom. A če to stran izbira le v besedah, tolažba preprosto ni dovolj dobra.