Na cesti
mnenje
16. 01. 2015, 15.35
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 19.25
Po čem si bom zapomnil prvi dan bivanja v Dohi? Predvsem po avtobusnih selitvah med hotelom, kjer smo nastanjeni, in prizorišči svetovnega prvenstva. Kolega v nikdar številčnejši slovenski novinarski odpravi na velikih rokometnih tekmovanjih je izračunal, da smo do zgodnjega popoldneva v avtobusu prebili okroglih šest ur, pri čemer se še niti nismo prav lotili svojega posla. Najprej je bilo treba po akreditacije v medijski center v osrednji dvorani Lusail, ki se nahaja na obrobju mesta. Do tja pa se je treba prebiti skozi prometno gnečo katarske prestolnice. Avtomobilov na cesti je ogromno. Pločnikov praktično ni, pešcev je le za vzorec. O kolesarjih in kolesarskih stezah ni ne duha ne sluha.
Vremenske razmere so sicer prizanesljive. Vročine ni, najvišja temperatura pa se je včeraj sukala okrog 25 stopinj Celzija. Zaščita pred močnim soncem je vseeno priporočljiva, še bolj pa pred klimatskimi napravami. V avtobusih jih običajno navijejo do konca, temperaturo pa se v primerjavi z zunanjo spusti za 15 stopinj. Šoferje je težko prepričati v zmernejše hlajenje. Sredine ni. Ali klima deluje na vso moč ali je izključena. Temperaturni šoki pa niso pokvarili dobrega ozračja v slovenski novinarski karavani. Vsako tekmovanje namreč ponuja svojevrstno izkušnjo. Doho je treba (do)živeti, težko jo je opisati. V puščavi se gradi na veliko, nemogoče si je predstavljati, kako bo videti mesto, ki bo čez dobrih sedem let gostilo svetovno prvenstvo (SP) v nogometu.
Že 24. rokometno SP, sicer neprimerljivo z nogometnim, se ponaša z impozantno organizacijo, v katero je vpetih ogromno ljudi. Blišča je veliko. Videli smo ga tudi na otvoritveni slovesnosti, ki je bila paša za oči. Katarci pač ne varčujejo. Nimajo potrebe. Pri nekaterih stvareh tudi radi pretiravajo. Kot pri klimi.