Molitve so pomagale

Na koncu nisem doživel, da bi sredi Ria doživel žalost in razočaranje brazilskih navijačev, če bi izpadli že v osmini finala domačega svetovnega prvenstva. A ni manjkalo dosti, da bi oči obupa in besa ostale zapisane v mojih malih možganih za vselej. Tako pa sem občutil izbruh brazilske sreče in veselja.

Seveda si priložnosti, da dvoboja med Čilom in Brazilijo ne bi spremljal med domačimi navijači, nisem želel kar izpustiti iz rok. Brazilci namreč tekem svoje selekcije ne gledajo sami doma na kavču, temveč gredo v Fifine navijaške cone, kjer potekajo pravi kulturni programi, ali pa si izberejo za ogled enega od gostinskih lokalov. Uradi so v času tekme zaprti, ulice so opustele, promet je zmanjšan na minimum. Eden od lokalnih Tušev ali Hoferjev je prav tako zaprl svoja vrata, zaposleni pa so v njem gledali televizijski prenos.

Med približno 40 bari, restavracijami in gostilnami nisem videl niti enega, ki ne bi imel televizijskega sprejemnika. Tako sem skupaj s 30 obiskovalci pristal v enem od nižjecenovnih lokalov v centru Ria, nogometni prestolnici Brazilije.

To, da Brazilci tekme spremljajo izjemno čustveno in strastno, ni nič novega, a so ob tem tudi izredno bučni in celo agresivni. Kričijo in skačejo vsakič, ko se nekdo od njihovih ljubljencev z žogo v posesti približuje nasprotnemu kazenskemu prostoru. Če se akcija konča neuspešno, še bolj glasno zapretijo, najbrž s kakšno kletvico, in omenjajo ime nogometaša, ki je zapravil “priložnost”. Ker tako reagira približno 25 od 30 gledalcev v lokalu, je hrup nepopisen.

To navijanje Brazilcev ni niti najmanj sproščeno; večina jih tekmo jemlje kot boj na življenje in smrt, tako da sem prepričan, da bi se v primeru izpada proti Čilu število samomorov tisti dan najmanj podvojilo. Strast in kričanje sta se izmenjevali do sredi drugega polčasa, ko so Čilenci popolnoma umirili domače. Tedaj je nekdo najprej objemal, nato pa splezal na bližnje drevo, očitno misleč da bi na takšen način pomagal svoji ekipi. Pred podaljškom je kar nekaj obiskovalcev lokala začelo moliti; najbrž vsak k svojemu bogu, od krščanskega, do muslimanskega in dobre duhove candombla, afro-brazilske animistične religije. Pred enajstmetrovkami so nekateri svoje molitve ponovili, vzklikov odobravanja je bilo manj, obrazi pa so postali zaskrbljeni.

Oživeli so spet po dveh obrambah Julia Cesarja, ko so množično začeli vzklikati njegovo ime. Po zgrešeni enajstmetrovki Hulka so prebledeli in onemeli, morda so nekateri celo nehali verjeti v zmago na SP, a so se po odločilni vratnici Gonzala Jare, ki je popeljala Brazilce v četrtfinale, sprostili. Zavladali so kričanje, ples, objemanje in nazdravljanje. V sosednjem lokalu so začele pokati petarde, nekaj sto metrov stran je nekdo pripravil ognjemet. Skratka, novoletno vzdušje, najlepši dekleti v lokalu pa sta s svojima bujnima oprsje-ma razdelili poljubčke in objeme.

Joj, kako bo šele ob zmagi v polfinalu ali v finalu!

*Brasileiro - Brazilec

---

---