POZDRAV IZ ZAGREBA: Kjer živijo spomini

Tedaj je bilo le evropsko prvenstvo, o eurobasketu ni še nihče sanjal. Namesto zdajšnjih 24 ekip se jih je skozi sito na šestdnevni sklepni turnir prebilo zgolj osem. Nekateri takratni akterji z igrišč so danes še aktivni ob igrišču ali pa so med gledalci v Areni. Gledalci, ki so pred 26 leti polnili dvorano, zanosa in naklonjenosti igri niso prenesli na zanamce.

Pisalo se je leto 1989, ko je Dom sportova gostil najboljše evropske ekipe, medtem ko je v središču mesta že stala Cibonina stolpnica, v sklopu nje pa je dvorana Dražena Petrovića, ki dolgo ni dobila prave vloge na košarkarskih prireditvah. Kot da bi bila nekakšen tujek sredi mesta.

Tistega leta 1989 je bilo tudi moje prvo evropsko prvenstvo na novinarski tribuni, torej še v nekakšni vlogi začetnika. Čez osem let je sledilo naslednje in od tedaj prav vsa v nizu, vse do danes, ko se je evropska reprezentančna košarka vrnila v Zagreb, pa čeprav le z eno skupino prvenstva.

Ne le podpisanega, tudi marsikaterega tujca, ki dalj časa spremlja ta šport, preseneča, kako se je košarka na Hrvaškem izgubila iz src in spominov navijačev. V Zagrebu navijajo za Dinamo, a na tekme ne hodijo. V košarki ne vlada več zgolj Cibona, ampak na zasebnem kapitalu ustanovljena Cedevita, ki pa vendarle ne more čez noč ustvariti večjega zvestega kroga privržencev. Ob košarkarski tradiciji, ki jo vzdržujejo še nekateri mestni klubi - ki resda vegetirajo -, se je reprezentanca neverjetno zlahka izgubila z radarja. Njene pripravljalne tekme so v Areno privabile le malo navijačev. Dvoboja s Slovenijo in Grčijo sta jo napolnila, toda tudi s pomočjo številnih brezplačnih vstopnic. V mestu tudi ni posebej opaziti, da se tu teden dni žoga šest reprezentanc, vključno z domačo. Bolj hladno in zaspano navijaško sceno uspejo prebuditi le srčni makedonski in številni slovenski navijači.

Hrvati so očitno ostali “zamrznjeni” v časih, ki jih več ne bo. Ko marketing ni bil tako pomemben. Slovenska zveza je na tem področju v zadnjih letih opravila izvrsten posel. Če vam od paštete do šolskih zvezkov v vsakem trenutku lezeta ven brata Dragić in ostali, potem je skoraj nemogoče, da bi ljudje ostali hladni. Kljub osipu v reprezentanci, brez zvezd, slovenska navijaška vročica ni pojenjala. Nasprotno pa Hrvati niso brez zvezd, ne zdajšnjih ne vzhajajočih. A tega kapitala ne znajo izkoristiti in raje živijo v spominih na lepe čase in legende, ki jih ne bo več nazaj.

ROK MAVER

---