Katarka
Brez žensk ne gre. Niti v Katarju, kjer naj bi bile skladno s tukajšnjo tradicijo v podrejenem družbenem položaju. Vsaj takšno podobo je pred prvim odhodom v Doho imela večina poročevalcev s svetovnega prvenstva. V desetih dneh si nismo mogli ustvariti slike katarske stvarnosti niti ne gojimo ambicij, da si jo bomo do zaključka turnirja. Zaneseš se lahko na lastna opažanja in ustna izročila tukaj živečih rojakov, ki jih je vsako leto več.
Mara Šolaja je Primorka, ki že dve leti biva in dela v Katarju. Sama. Družina je ostala v rodni Izoli. Nekdanja odlična rokometna vratarka, pod dekliškim priimkom Samardžija nepogrešljiva članica sijajne generacije ljubljanske Olimpije, ki je v drugi polovici 80. let krojila vrh v močni jugoslovanski ligi, ima za sabo pestro športno pot s številnimi vzponi, a tudi padci. Zaprisežena rokometu je v Katarju našla, kar iščemo vsi. Delo, ki bi ga počeli z veseljem. Pri nas v Sloveniji in v okolici je trenerski kruh trd. Mara ga je izkusila. Ko ga ni bilo, je morala poiskati drugo delo. Ne eno, več del. S športom oziroma rokometom, ki ga ima rada in od katerega je, priznava, odvisna, praviloma niso imela nič skupnega.
Mara je pokazala sposobnost prilagajanja, ki ji še kako pride prav tudi v Katarju, kjer počne tisto, kar najbolje zna. Dekleta katarske reprezentance uči vratarskih veščin. Pravi, da so Katarke sicer zaznamovane z močno družinsko vzgojo, a so po drugi strani svobodne v svojih odločitvah. Ne trpijo. Poslušajo glasbo, ki je popularna tudi na Zahodu, pod tradicionalnimi arabskimi oblačili si rade nadenejo modno opravo, se zabavajo ... Skratka rade imajo življenje, ki ga živijo. So prikupne.
Mara kljub izmeničnim obiskom pogreša družino, a se v Dohi počuti dobro. Pri 52 letih v Katarju odkriva nekaj novega. Počuti se mlajšo.