Junaki niso samo prvaki

Kar nekako (raz)vajeni smo, da čez zimo seštevamo vrhunske smučarske dosežke. Danes imamo Tino Maze, Petra Prevca, Jakova Faka ..., ki prek televizijskih zaslonov skoraj vsakodnevno prihajajo v naše domove, nam potrjujejo, kako dobri so, in tako po svojih najboljših močeh prispevajo tudi k dvigu samozavesti naroda. Na najboljše smo lahko upravičeno ponosni, toda šport vendarle ni tako enostaven in ga seveda ne poosebljajo le najboljši. Tako ob nenehnih vrhunskih dosežkih naših smučarskih zvezdnikov prevečkrat pozabljamo, da reprezentanco vendarle sestavljajo tudi medijsko manj zanimivi tekmovalci, da tudi drugi trdo garajo in se odpovedujejo igrivemu otroštvu, a potem nikoli ne “zmagajo” v gladiatorski konkurenci. Širša baza seveda ponuja več možnosti za preboje posameznikov, a je v vrhunskem športu vsi ne zmorejo. Primer v Sloveniji od vselej paradnega alpskega smučanja je že tak.

Kolikor denarja, toliko muzike, je moto za končni izplen tudi v elitnem vrhunskem alpskem smučanju. Nesmiselno je ponavljajoče se tarnanje, kako med smučarji ni več juretov koširjev, kaj šele bojanov križajev, kako z neizbežno vse bližjim tekmovalnim odhodom Tine Maze ne bo več slovenskih zmag, ko pa nacionalna krovna zveza ne more pokriti niti vseh reprezentančnih stroškov. Se je pač treba soočiti z resničnostjo in upati, da bodo individualni talenti občasno pokukali na plan, kakor sicer vselej uspe spomladanskim zvončkom.

Vmes pa je vendarle treba vse, ki se na najvišje rangirane tekme sploh prebijejo, spremljati spoštljivo, kajti redke so tekme, na katerih je zmagovalcev več. No, v duhu zapisanega sta na sobotnem ženskem slalomu na Švedskem “zmagali” dve Slovenki. Črnjanka Tina Maze, ki je bila druga, in Novogoričanka Ana Bucik, ki je ujela svoje sploh prve točke v svetovnem pokalu. Če kdo misli drugače, naj se poskuša postaviti v Anino kožo in položaj njenih najbližjih, da bi morda lahko vendarle razumel, kako v športu zmage le niso samo prva mesta.

#290-bucik


Preberite še


Najbolj brano