V vsakem loncu se pokaže dno

Mimo je že druga stavka šolnikov v enem mesecu. Morda (ali zelo verjetno) ne bo zadnja, vsaj sodeč po napovedih glavnega tajnika Sviza Branimirja Štruklja. Njegove besede, da bodo vztrajali do zadnjega dne pred volitvami nakazujejo, da gre prvenstveno za politično vprašanje in stiskanje vlade v kot. Ta zdaj enostavno nima več časa za korenito spremembo zavoženega plačnega sistema, ki si ga je nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant štel za skoraj življenjski dosežek.

Pustimo za trenutek ob strani, kdo je več vreden. Tisti, ki izobražuje, ali tisti, ki rešuje življenja, tisti, ki skrbi za pobiranje davščin, ali tisti, ki šolarjem kuha kosila ... Največji problem je, da je vlada s popuščanjem nekaterim, v prvi vrsti zdravniškemu cehu, dvignila pokrov lonca. In ker so svoje dosegli tisti pri samem vrhu plačne lestvice, zakaj ne bi poskušali še tisti pri dnu, ki ne zaslužijo niti za dostojno preživetje, in tisti vmes, ki so prepričani, da bi morali dobiti nekaj več.

Predvolilni čas je več kot primeren za rožljanje s stavkami, saj si nobena vlada (in nobena stranka) ne želi končati na smetišču zgodovine.

Seveda je predvolilni čas več kot primeren za rožljanje s stavkami, saj si nobena vlada (in nobena stranka) ne želi končati na smetišču zgodovine in je že zato bolj popustljiva ter darežljiva. Toda račun za morebitne bonbončke, ki jih bo razdelila, bo bremenil prihodnjo vlado in še kakšno za njo. Dejstvo je, da se bo morala prihodnja vodilna politična garnitura pogledati v ogledalo in presekati gordijski vozel zavoženega plačnega sistema ter nehati primerjati neprimerljivo. Naloga ne bo enostavna, saj bo morala tudi tako imenovana “država” preračunati, ali res potrebuje zdaj že nepregledno število raznih direktoratov in agencij z vsemi birokratskimi aparati vred.

Odveč je vprašanje, zakaj stavkovno dogajanje v javnem sektorju ne žanje velikih simpatij gospodarstva. Plače so, kakršne so in tudi marsikateri vrhunski strokovnjak, ki s svojim delom občutno vpliva na gospodarsko rast, ni plačan toliko, kot bi si v resnici zaslužil. Res je, v gospodarstvu bolj ali manj velja neoliberalna logika: če komu kaj ni prav, lahko gre drugam. Povsod, tako v javnem sektorju kot v gospodarstvu, pa se v vsakem loncu enkrat pokaže dno. Če so apetiti preveliki prej, če so malo manjši nekoliko kasneje. Vsak dober gospodar pa ve, da je treba lonec napolniti tudi naslednji dan.

---

---