komentar

Tudi slaba reklama je dobra reklama. Tako je v teh dneh moč opaziti v (nacionalnih) medijih, kjer so po razvpiti tekmi z Nemčijo na evropskem prvenstvu udarne novice, povezane z rokometom. Toliko prostora slovenski rokometaši niso dobili niti lani, ko so na svetovnem prvenstvu v Franciji nenadejano prišli do bronaste medalje. Pa bi si ga zaslužili. Leto pozneje se z rokometno problematiko seznanjajo tudi navadni smrtniki, ki jim je sicer šport deveta skrb.

Plaz sta sprožila litovska sodnika, ki sta s sporno odločitvijo omogočila Nemčiji, da je izenačila izid po izteku igralnega časa. Izbruh veselja ob srčni predstavi in zasluženi zmagi sta zamenjala razočaranje in jeza, ki sta v odzivih presegla športne okvire. Svoje mnenje o razvoju dogodkov je z žolčnim izražanjem podal selektor Veselin Vujović, ki ima v marsičem prav. Je pa s svojo predstavo in čustvenim odzivom v tretjem polčasu zašel na tanek led. Morda si bo nabral kakšno točko več v slovenski javnosti, bolj verjetno pa kazen pri evropski rokometni zvezi, čeravno ima prav v predsedniku Rokometne zveze Slovenije, Franju Bobincu, močno zaledje.

Tudi odziv krovne rokometne organizacije je marsikoga presenetil. Ni pa presenetila včerajšnja odločitev, da slovenski rokometaši protestno vendarle ne odidejo z evropskega prvenstva. Preventivno so poklicani in nepoklicani začeli širiti morebitne posledice in črne scenarije za slovenski rokomet, če bi se zgodila precedenčna odločitev na evropskem prvenstvu. Za zdaj je vse videti kot reklama v duhu nove slovenske samozavesti, ki jo v zadnjem času propagirajo na vse strani.

V (športnem) življenju se nedvomno velja postaviti zase, prav tako pa je treba izbrati pravi trenutek. Z etiketo simpatičnih poražencev se je v tekmovalnih arenah težko sprijazniti. Še teže pa s krivico. Bistvo športa je, da se naučiš zmagovati, a tudi izgubljati. Se je Slovenija kaj naučila?

---

---