Ljudje so ga imeli preprosto - dovolj

Marsikdo se bo vprašal, ali naj danes novemu koprskemu županu Alešu Bržanu čestita ali mu izreče sožalje. Ne samo zato, ker nihče ne ve, kakšne okostnjake bo našel v občinskih omarah na Verdijevi, temveč tudi zato, ker je dosedanji župan javne in občinske službe do zadnje pore tako prepredel s svojimi kadri, da je vprašanje, kako bo sploh mogoče izpeljati od njega neodvisno politiko. Da ne omenjamo tega, da marsikateri koprski podjetnik, uslužbenec, posameznik niti ne pozna ali pa se ne spomni več delovanja, ki ne bi bilo klientelistično.

To, kar je uspelo Alešu Bržanu, ima najmanj takšno težo kot zmaga “novega obraza” Borisa Popoviča pred 16 leti, ko je presenetljivo porazil do tedaj nepremagljivo združeno partijsko nomenklaturo. Morda pa je vredno še več, saj je aktualni župan v svojih štirih mandatih vzpostavil prefinjen politični sistem, ki še najbolj spominja na nekakšno mešanico fevdalizma in avtokratizma. Tistemu, ki ne živi v Kopru, bi to težko pojasnili, saj bi se mu zdelo nemogoče, a Popovičev krog ljudi je obvladoval vse: od sveta vrtca in najmanjše krajevne skupnosti do nadzornih svetov javnih podjetij, športnih društev, zaposlitev v občinskih podjetjih, raznih dovoljenj obrtnikom in podjetnikom ... Ob tem pa se je ta lokalna politična elita obnašala tako samovšečno, da so proti sebi obrnili vstajo vseh ponižanih in oškodovanih posameznikov. Teh se je v 16 letih nabralo precej, tako da je nastala prava ljudska fronta, ki ni imela ideološkega ali političnega predznaka.

V odporu do Popovičeve politike je nastala prava ljudska fronta, ki ni imela ideološkega ali političnega predznaka.

Te volitve so bile referendum o Borisu Popoviču - glasovalo se je proti njemu in njegovemu načinu upravljanja javnih zadev. Kljub pritiskom, izsiljevanjem in uporabi javnega denarja za financiranje lastne volilne kampanje so Koprčani rekli DOVOLJ. Tako Popoviču niso pomagali niti pregovorna učinkovitost vodenja niti odprtja nedokončanih gradbenih pridobitev niti milijoni evrov, ki jih je v zadnjega pol leta vrgel v takšno in drugačno promocijo svojega “dela in uspehov”.

In če k temu uspehu Koprčanov prištejemo še poraza etabliranih politikov Tomaža Gantarja v Piranu in Evgenija Komljanca v Izoli, lahko ugotovimo, da se je včeraj vrnilo upanje. Upanje, da ljudje vendar lahko uveljavijo svojo voljo, in upanje za neposredno demokracijo.


Preberite še


Najbolj brano