Le da delal ne bi

Slovenija je prepredena s 672 kilometri avtocest in hitrih cest in čeprav jih marsikdo dojema kot grob poseg v naravo, so avtoceste za sodobno družbo nujne. Tako za hitri pretok blaga, torej posel, kot za ljudi, da lahko stran od njih živijo v miru. To še kako dobro vedo prebivalci regij, ki jih avtocesta (še) ni dosegla.

Naša država je lahko upravičeno ponosna, da je večino svojih avtocest zgradila sama v zadnjih 23 letih. Ampak tako kot je na začetku ponosen vsak lastnik novega avta, se čez deset ali dvajset let ozira za novejšim modelom. Pri naših avtocestah pa smo v Sloveniji zaspali na starih lovorikah.

Vožnja po naših avtocestah je zaradi nepopisne gneče prej nevarna kot varna, da ne govorimo o petih centimetrih snega in malo burje, ki za pet ur odrežeta Primorsko od sveta. Drži, da so za to najprej krivi vozniki, vendar še pred njimi načrtovalci take avtoceste!

Ampak zdaj je, kar je. Iz napak bi se morali učiti, pa se očitno ne. Namesto da bi naši oblastniki že pred desetimi leti naredili projekt tretjega pasu od Šentilja do Kopra (ali Vrtojbe) in zdaj le iskali denar, s katerim bi ta pas zgradili, javnost prepričujejo, da tretji pas ni potreben. Medtem ko ga Italijani prav zaradi prometa, ki se k njim vali iz Slovenije, pospešeno gradijo.

S slovenskim tempom načrtovanja in vso jalovostjo ukrepanja je utopično tudi govoriti o skorajšnji posodobitvi železnice in preusmeritvi vsaj tovornega prometa nanjo. Saj nismo v času pred skoraj 200 leti, ko so brez strojev v 16 letih zgradili železnico od Dunaja do Trsta. Lepo vas prosim! Smo leta 2017, ko je treba za 15 kilometrov železnice ustanoviti firmo, na čelo postaviti nekaj dobro plačanih direktorjev in zapravljati denar za referendume ...

Tretji pas, drugi tir, avtocesta na Koroško in čez Notranjsko, česarkoli se pri nas lotimo, velja pregovor, ki ga v izvirni obliki poznajo pri naših sosedih: Vse bi, vse bi, le da delal ne bi. Edino ta strategija v zadnjih letih trdno velja.


Preberite še


Najbolj brano