Klančina v svet

Definicije invalidnosti in merila zanjo se v Evropi razlikujejo glede na politične cilje, veljavno zakonodajo in upravne standarde. Prvi člen konvencije o pravicah invalidov pravi, da so to ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.

Ob včerajšnjem svetovnem dnevu invalidov nikakor ne moremo mimo dejstva, da vse več ljudi, ki nimajo statusa gibalno ovirane osebe, parkirajo pred ustanovami ali nakupovalnimi središči na parkirna mesta, ki so namenjena osebam na vozičku in tistim, ki so kako drugače gibalno ovirani. To parkirno mesto je tudi širše od ostalih, saj si morajo posamezniki ali njihovi spremljevalci iz avta namestiti ustrezno pomagalo pri gibanju oziroma premikanju. Ta parkirni prostor pa je z namenom označen v bližini vhoda in resnično ni namenjen tistim, ki skočijo v trgovino le za pet minut po kruh in mleko.

Vse prevečkrat pa gibalno neovirani radi zaparkirajo tudi klančine, ki so za tiste na vozičkih edini možen način za dosego izbranega cilja. Zlasti če se morajo povzpeti v višje nivoje institucij. Včasih se velja vprašati, kako majhno srce imajo takšni ljudje in ali bo njihova edina lekcija ta, da fotografija njihove ga avtomobila z vidno registrsko oznako pristane na družabnih omrežjih? Kaj šele globa.

Naj ne bo le 3. december, ki že 25 let družbo spodbuja k boljšemu razumevanju problematike, povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidov in z vključevanjem invalidov v družbo, tisti dan, ko smo do invalidov bolj strpni in razumevajoči. To naj bodo vsi dnevi v letu. Najbolje bomo temu kos tako, da v naš vsakdan čim prej vnesemo zavoro, s katero bomo ustavili tisti hiter tempo življenja, ki nam onemogoča, da se kdaj pa kdaj ozremo okoli sebe in pomoč, uslugo ali lepo, razumevajočo besedo namenimo njim.


Preberite še


Najbolj brano