Kako zrel je čas za pokrajine
V minulem desetletju, odkar projekt ustanavljanja pokrajin leži v predalu, se je pred nami zvrstilo veliko tem, ki bi lahko služile kot dokaz, zakaj bi pokrajine potrebovali. Zadnja in za Primorsko zelo pomembna tema je oskrba Istre z vodo. To ni projekt ene občine. Dodatni vodni vir rabijo štiri, tistih, ki bi v zaledju lahko ta vir zagotovile ali vsaj posodile svoja tla za cevi, ki bi vodo pripeljale do istrskih pip, je še veliko več. V preteklosti so se občine že poskušale dogovoriti med seboj, a ko je ena odstopila od projekta, je vse skupaj padlo v vodo.
Prek meja ene občine sega tema o avtocestnem kraku do mejnega prehoda Jelšane, kjer se občine ne morejo zmeniti, kje naj ta krak poteka. Državi, ki za gradnjo ne kaže posebne volje, to verjetno kar ustreza.
To. da je pomembna vprašanja mogoče premakniti z mrtve točke le tako, da se jih depolitizira, je vredno ločene razprave.
Poleg prostorskega načrtovanja in oskrbe z vodo se prek občinskih meja raztezajo skrb za okolje, ravnanje z odpadki, nenazadnje turistični razvoj, ki ga Slovenija promovira skozi nekaj destinacij. Usklajevanje med občinami zdaj ni nemogoče, je pa težavno, in včasih kak projekt regionalnega pomena pade v vodo zaradi banalnih antipatij in tekmovalnosti med župani.
Najbližje ustanovitvi pokrajin smo bili v času prve Janševe vlade, nato pa celo desetletje to ni bila prioriteta nobene od levih vlad. Če se novega kroga razprav o pokrajinah lotevamo s spoznanjem o zamujenih priložnostih, z iskrenimi nameni in zavedanjem, da pokrajine ne ponujajo le novega asortimenta funkcionarskih delovnih mest, desetletje, ki se je odvrtelo v prazno, le ni bilo izgubljeno. V njem so morda nastale rešitve, ki presegajo politične apetite po vplivu in funkcijah, ter se je izoblikovala kritična masa, ki bo prisilila politiko, da naredi korak naprej.
Zaradi lokalne izkušnje predsednika vlade in ministra za javno upravo je težko verjeti, da vlade tema ne zanima. Morda gre v njeni prepustitvi strokovnjakom za zavest, da bi vpletanje v tej fazi bolj škodovalo kot koristilo.
To, da je pomembna politična vprašanja pri nas mogoče premakniti z mrtve točke le tako, da se jih depolitizira, je vredno ločene razprave. Kakorkoli: končna odločitev o pokrajinah bo v rokah politike. Zakon, ki bi določil njihovo število, sedeže in meje, bi/bo moral državni zbor potrditi z dvotretjinsko večino.