A si gej? Lezbijka? Sem! In?

Marsikatera mama ali oče razmišlja: če bi nekega dne njegov otrok spoznal, da je drugačen od večine, da ljubi isti spol ali celo, da se je narava z njim poigrala in ga, denimo deklico, naselila v telo fanta, ali da bi mu bilo v življenju še nekoliko pestreje in se o svojem spolu sploh ne bi mogel izjasniti ... Potem si želi, da bi lahko karkoli od tega mirno sprejel. In otroku brez zadržkov jasno pokazal, da tak, kot je, ni nič manj pravilen, pravi, popoln ali normalen, kakor je ali nemara ni večina.

A nič manj pomembna ni želja,da bi tovrstna javna razkritja, “outingi”, kot jim pravijo, morala biti tudi na splošno vsaj tako toplo sprejeta, kakor je med večino novica, da se običajen par različnih spolov poroča ali pričakuje otroka ali se seli na svoje, kupuje avto ...

Če najstnica začuti stisko, ker je drugačna, ker jo denimo privlači isti spol, si zasluži slišati le: Nisi običajna, nisi v večini, a si normalna.

V resnici bi moralo biti pri celotni javni debati o kakršnikoli raznolikosti, ki odstopa od večine, nekaj sila preprosto: za sprejemanje gre! Če uporabim dikcijo z nekaj več teže, gre za eno osnovnih človekovih pravic, da je nekdo, ki je od nas drugačen, sprejet. Še zlasti ker s tem nikogar ne ogroža.

Ob nedavni predstavitvi priročnika Mavrica v žepu, ki je namenjen pedagogom, učiteljem, mladinskim delavcem in nasploh vsem, ki prihajajo v stik z mladimi LGBT+ posameznicami in posamezniki, je poudarek na vključevanju in razumevanju. Mladi se namreč ob soočanju z okoljem, kjer o sebi ne slišijo nikoli ničesar pritrjujočega, afirmativnega, kvečjemu kakšno negativno pripombo na račun “pedrov” in “lezbač”, ne počutijo ne sprejete, ne varne, ne razumljene. Če najstnica začuti stisko, ker je drugačna, ker jo denimo privlači isti spol, si zasluži slišati le: Nisi običajna, nisi v večini, a si normalna. Si v redu, si ok. S teboj ni nič narobe. Seveda bi vse morala to slišati tudi doma. A predvsem v šoli, v ustanovi, kjer se mora čutiti vsak enako “doma”.

Jutri bo v Ljubljani Parada ponosa, prihodnji teden prvič v Mariboru. Če ste med heteroseksualci, ki se sprašujejo, na kaj bi morali biti, denimo, istospolno usmerjeni ali transeksualni posamezniki sploh ponosni, odgovarjam z mislijo, ki so mi jo ponudili sogovorniki, še vedno obremenjeni z občutkom sramu zaradi svoje neprevladujoče spolne usmerjenosti: Če ti vse življenje okolica sporoča, da te mora biti zaradi tega, kar si, sram, moraš nekega dne, da bi to presegel ali vsaj vzpostavil v sebi ravnotežje, postati nase, kakršen si, ponosen.


Preberite še


Najbolj brano