Zmagovalci in luzerji

Zmagovalna linija tokratnih volitev je jasna: Miro Cerar, Združena levica in Desus Karla Erjavca. Enako je razvidna linija bolj ali manj popolnih poražencev: Janez Janša in njegova SDS, Zoran Janković z ostanki Pozitivne Slovenije, SLS in SD Dejana Židana.

Izid volitev je zgodovinski: naskok zmagovalne stranke pred drugouvrščeno je primerljiv s tistim iz leta 2000, ko je LDS Janeza Drnovška osvojila več kot enkrat toliko parlamentarnih mest kot SDS. In tu se podobnosti končajo. Slovenija je bila tedaj zvezda nove Evrope, danes je prej kot ne bolnica, ki povrhu še nikogar ne zanima prav zelo.

Zato bodo morali Cerarjevi možje in dame hitro ukrepati, obdobje, ko smo imeli vlado le formalno, je bilo predolgo. Zlobneži so takoj po objavi izidov govorili o tem, da bo končno mogoče spoznati Cerarjev program. Cerar je bil pred volitvami res precej nedoločen in izmuzljiv, a tudi brez programa je jasno, da vlado v prvi vrsti čakata ukvarjanje s privatizacijo in z javnimi financami. Ti dve točki bosta prvi test nove oblasti. Cerarjev položaj je razmeroma lagoden, njegov naskok je precejšen, kar je dobro, saj mu ne bo treba že v začetku sklepati gnilih kompromisov.

Bo pa moral biti krog okrog Cerarja pozoren še na nekaj: na tiste vedno prisotne podjetneže, ki v vsakokratni oblasti vidijo predvsem denar. Svetovalne pogodbe, kadrovske usluge, trgovanje z uslugami in položaji ... V vsaki družbi je to prisotno, to je res, a v Sloveniji se je ta folklora razširila do perverznosti. In to domačijsko “kšeftanje” je tisto, kar ljudi najbolj pogreje, nemara celo bolj kot odločitev o tem, kaj početi na primer z Adrio ali Telekomom.

Miro Cerar se je v civilnem življenju izkazal kot moder, izobražen, medijsko všečen in donedavnega politično nevtralen mož, ki je v zadnjih letih znal zaznati gnoj, v katerem se je do vratu znašla država. Za zmago je bilo to dovolj. Od sinoči pa mora pokazati nekaj več.

---

---