Zlomljeni odpor
Komentarji
05. 02. 2015, 06.00
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 20.48
Če gre verjeti napovednim ministrstva za obrambo, bo na osrednjem vojaškem vadišču letos dobrih 50 dni streljanj in vaj manj kot lani. Morda je posredi denar, če pa je razlog tudi želja po manj konfliktnem sobivanju z lokalno skupnostjo, je to dobro. Doslej se je namreč zdelo, da je pogled obeh strani diametralno nasproten. Lokalna skupnost je pripadnikom slovenske (in ameriške) vojske sporočala, da sta občutljivi kraški prostor in želja po zdravem življenjskem okolju nezdružljiva s širitvijo vojaških aktivnosti. Vojska pa je bila medtem zadovoljna, da so se mednarodne vojaške vaje na Počku intenzivirale. V Natovem slogu “fair burden sharing” (poštena delitev bremen), kot je rad dejal brigadir Miha Škerbinc, ki je nedavno napredoval na enega najpomembnejših položajev v Natu. Še pred nekaj leti so v fazi priprave državnega prostorskega načrta za vadišče (ki ga je občina lani poslala v ustavno presojo) najvišji predstavniki ministrstva taistim domačinom sicer razlagali, kako Poček ne bo vadišče sil Nata, temveč le slovenske vojske, če jo pač želimo imeti. Poleg tega sta ministrstvo in vojska imela še druge komunikacijske težave z ljudmi, predvsem pa težave z izpolnjevanjem obveznosti iz dogovora z občino in že tako sramotno nizkem sofinanciranju vlaganj v lokalno infrastrukturo. Zato je razumljivo, da so ljudje izgubili zaupanje. In kot se zadnje čase vse bolj dozdeva, tudi voljo do odpora oziroma vsaj vztrajanja pri argumentiranih zahtevah. Zahteva po dolgoročnem zaprtju vadišča postaja tako dolgoročna, da skoraj nihče več ne verjame vanjo. Kot ne verjame v neodvisnost napovedanega okoljskega monitoringa. Prizadevanja, da bi za ceno zdravja in degradiranega okolja lokalna skupnost in prizadeti posamezniki medtem dobili pošteno odškodnino, ki jim gre, in da bi odprta vprašanja dokončno rešili s sprejemom zakona, pa dobro desetletje od sklenitve prvega dogovora z ministrstvom, še niso obrodila sadov. Je vojska zlomila odpor ljudi?