Zlata doba

“Prišli bi že Slovencam zlati časi, ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi,” je zapisal možakar, ki nam je dal Poezije, dan njegovega odhoda v “boljše življenje” pa slavimo kot kulturni praznik. Jah, odnos med Slovenci in kulturo je - milo rečeno - kompleksen. Na facebooku bi tovrstno razmerje opisali kot “zapleteno”.

Kajti: vsako leto ob osmem februarju se trkamo po prsih (no, morda zadnja leta malo manj), da smo edina država na svetu, ki ima kulturni praznik in za povrh še dela prost dan, svoj obstoj, samobitnost in samozavest radi povezujemo s kulturo, pomahamo z Majniško deklaracijo, ki jo je prebral pesnik, pa povemo še, da smo narod, ki je do svobode stopal pod prapori brigad z imeni pesnikov in pisateljev. Od leta 2008 se kulturo tudi uradno reže v imenu krize. Prve je vse manj, druge vedno več.

Umetniki in vsi, ki se ukvarjajo s kulturo, v širšem občestvu veljajo za dežurne jamravce - tarnajo, da gre kulturi vse slabše, da ni denarja, da postaja nemogoče ... “Vsi živimo slabo, zakaj bi se vam godilo drugače”, je stereotipen, črno-bel odgovor.

Ugotovitve raziskave Indeks kulture: primer Slovenija - pred dnevi so jo predstavili v Društvu Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture in umetnosti - pokažejo precej drugačno sliko. Veliko bolj črno.

Recimo: slovenske občine so leta 2013 v primerjavi z letom prej za kulturo namenile kar za 22 odstotkov manj denarja. Opazno je upadel tudi obisk v gledališčih, kinematografih in kulturnih domovih, precej manj je prireditev, izjema so le koncerti ... Stanje v izobraževanju je alarmantno, pravijo v Asociaciji - število študentov umetnosti in humanistike je upadlo za več kot 15 odstotkov.

Za državo pa se zdi, da ogrnjena v praznični plašč, kulturi daje roko s figo v žepu. In da marsikdaj uteleša pesnikove verze. Črni časi? Kje pa, zlata doba!


Preberite še


Najbolj brano