Živel žurnalizem!
Primorske novice niso od danes in niso zgolj časopis. Za njimi je sedem desetletij izhajanja in prav toliko let najpomembnejše funkcije povezovanja Primorcev. Nihče ni opravil toliko primorskotvornega, kot je storil ta časnik z modro glavo.
Na straneh Primorskih novic so se zvrstili številni avtorji, ki so, vsak po svoje, prispevali k boljši obveščenosti Primorcev in k primorski kulturni, znanstveni in intelektualni rasti. Morda zveni preambiciozno, toda če bi našteli vse avtorje, ki so sodelovali s tem časnikom, bi ugotovili, da je bil pod modro streho Primorskih novic v vseh teh letih zbran cvet primorske ustvarjalnosti.
Seveda so bili drugačni časi, časi, ko je bil časopis edino sredstvo obveščanja in ko so tedenske novice povsem zadoščale za potešitev radovednosti bralcev. Potem je prišel radio in novice so postale dnevne. Televizija jih je kasneje še vizualizirala in danes, ko imamo vse oblike obveščanja na pametnih telefonih, so novice hipne in napadajo vsa čutila hkrati. Le tisti del možganov, ki je namenjen poglobljenemu sprejemanju in obdelavi informacij, je dokaj na varnem. In to bi morali vedeti današnji lastniki in ustvarjalci časopisov.
Za novinarje bi morala biti najpomembnejša informacija lanskega leta vest, da bo Washington Post ponovno zaposlil večje število novinarjev in jim zaupal raziskovalne naloge. Časopis je namreč povečal število bralcev in posledično tudi število naročnikov, ker se je obnašal tako, kot se mora pravi časopis obnašati: strokovno, poglobljeno, nepristransko in prav nič piarovsko.
Zato se moram tukaj spomniti urednikov iz let, ko smo še imeli železno zaveso in je partija bdela nad obveščenostjo ljudi. Spomniti se moram tistih odločnih novinarjev nad novinarji, ki so znali podstaviti hrbet, ko je bilo treba zaščititi novinarje in z izkušnjami pomagati, ko je bilo treba s pogumom zašiliti svinčnike.
In novinarji? Nekateri so imeli takšne urednike radi, drugi pač ne. Zase že vem, kam sodim.
Avtor je bil v osemdesetih letih direktor in glavni urednik PN