Živ in v bronu
“Trikrat klobuk dol pred Prešernom, on je naš čudež!” je včeraj v Ljubljani vzkliknil Boris Pahor. A marsikdo ima še za večji čudež njega, trdoživega pisatelja, ki se bliža 104. rojstnemu dnevu. Sploh pa je naš največji pesnik spomenik v Ljubljani dobil več kot pol stoletja po smrti, Pahor pa si je svojega včeraj ogledal na lastne oči.
Jih ni malo, ki dvigujejo obrvi, češ - kako je mogoče, da je tu že kip, ko pa naokrog še hodi živ model?! Res je, pisateljev največji spomenik so njegove knjige in bolje bi bilo, ko bi pogosteje segali po njih. A nič hudega, če je mož dočakal tudi tovrstno bronasto priznanje, in to v Ljubljani, prav tam, odkoder je veliki brat svojčas budno spremljal vsak njegov korak.
Pisateljev kip ne stoji v središču prestolnice in niti na potki skozi park, marveč na trati - sam si utira svojo pot, kakor si jo je tudi Boris Pahor. Bil je trmast in neupogljiv, kakor je danes neutruden in - to je včeraj dokazal tudi med dolgim nastopom na simpoziju - neustavljiv pričevalec. Iz zatiranega pisatelja z obrobja, iz “zamejstva”, smo ga povzdignili v narodno ikono. Večino osuplja, kako dolgo že živi - ne, fokus moramo izostriti na vsem tistem, kar je v svojih 104 letih preživel. Uprl se je fašizmu, nacizmu in komunizmu, danes pa nič ne skopari niti s kritiko novodobnih oblastnikov.
Da, res je zgled pokončnosti. A kdo izmed nas, ki mu danes ploskamo, bi zmogel stati ob njem med vsemi tistimi nevihtami? Ni torej pravo vprašanje, ali si Boris Pahor zasluži spomenik - vprašajmo se, ali si ga zaslužimo mi, tako bronastega kakor živega.
Včeraj je bilo v Tivoliju veselo. S kipom smo Slovenci spet počastili umetnika, ne pa politika ali - bognedaj! - menedžerja ali bankirja. Brez kulture nas ni, smo spet slišali. No, tudi samozaposleni v kulturi, ki se vse teže prebijajo iz dneva v dan, naj bodo židane volje. Tudi med njimi so taki, ki bodo nekega dne dočakali spomenik - če bodo le zdržali dovolj dolgo.