Železna cesta

Morda je Prešernov mladenič v zabavljici Od železne ceste res menil, da bo “iz Ljubljane v druga mesta” poletel “kakor tiček”. A to je bilo pred več kot 170 leti. In po novih tirih. Danes se potnikom z vlaki bolj dozdeva, da je letenje podobno hoji utrujenega želvaka.

Brez kančka cinizma danes pri potovanju po slovenskih tirih pač ne gre. Stare tirnice, vremenske ujme, premajhna zavzetost za temeljito obnovo, mencanja pri gradnji novih tirov, kjer jih najbolj potrebujejo (drugi tir), dokaj drage voznine in dolgotrajnost vožnje so pač naredili svoje.

V tujini je seveda drugače. Po nekaterih državah je mogoče z vlakom potovati hitreje in ceneje, kar ljudje s pridom izkoriščajo. Dovolj zgovoren je že podatek, da se iz Varšave v Krakov (dobrih 300 kilometrov) potuje skoraj toliko časa kot iz Ljubljane do Kopra (dobrih 100 kilometrov).

Seveda ne gre zanikati vlaganj v železniško infrastrukturo, a ta je še najmanj problematična. Z urejenimi železniškimi postajami, signalizacijo in novimi vlaki je namreč tako, kot bi se mimo novih semaforjev in razsvetljave z novim avtom peljali po luknjasti cesti. Skratka - urediti je treba tire.

Vzroki, zakaj odlašanja - čeprav je naša država tako majhna, da bi jo s tiri lahko premrežili po dolgem in počez - so različni. Utegne biti eden izmed njih želja po izkazovanju dobička, ki ga prinaša tovorni in ne potniški promet, ker tega subvencionira država? In se bolj izplača poslati na tire več tovornih vlakov kot poskrbeti za potniški promet?

Kakršenkoli je že odgovor, je sedanje stanje še najbolj podobno brezbrižnosti države. Ki se kaže tudi v odnosu do takšne zapuščine kot je južna železnica. To iz propada namesto države rešujejo društva in posamezniki, ki jim kdaj - kot pri divaškem vodnem stolpu - ne uspe. Čeprav je bila južna železnica eden največjih tedanjih projektov in očitno temelj slovenskega železniškega prometa. Zgradili so nam jo tujci. Jo bodo morali znova?

---

---