Zamujena pravica

Agrarne skupnosti so se v Sloveniji znova vzpostavile sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ljudje po vaseh so spomin na juse nekje v podzavesti ohranili, a veljalo je, da gre za gozdne, travniške ali pašniške površine, ki prinašajo več stroškov kot koristi. Zato se v mnogih vaseh z vračilom premoženja niso ukvarjali.

Danes je položaj agrarnih skupnosti nekoliko drugačen. Če ne prej, so ljudje ob padcu gospodarske aktivnosti ugotovili, da imajo lahko od skupne lastnine koristi: lahko jo dajo v najem, v gozdovih nasekajo drva ali pa na večje pašnike vrnejo živali. Nekatere agrarne skupnosti so pri tem bolj uspešne, večina pa se bori s številnimi težavami.

Med drugim jih pestijo razdrobljenost članstva, spori in iskanje pravice na sodišču. Vse to je realna slika slovenskih agrarnih skupnosti. Prav na sodiščih se velikokrat zatakne, saj različna sodišča po Sloveniji dajejo na ista vprašanja povsem drugačne odgovore.

Kako je to mogoče, če povsod veljajo isti zakoni? Odgovor je preprost: sodišča agrarnih skupnosti, njihove površine obsegajo slabe štiri odstotka države, ne poznajo. Skupna lastnina je posebnost, ki je ni enostavno razumeti in ne obstaja v rimskem pravu. Lastnina, ki je tvoja, a z njo ne moreš samovoljno upravljati, ampak moraš iskati konsenz z ostalimi solastniki, je skregana z logiko tržno usmerjenega sveta.

Novi zakon o agrarnih skupnostih lajša upravljanje z njimi, a jasno je, da krivic, storjenih leta 1994, ne odpravlja. Potem ko so nekateri potomci jusarjev zamudili vlak za vložitev zahtevka za vračilo premoženja, so to premoženje večinoma prepisali na občine. Danes pravice, da bi zahtevali lastnino, nimajo več, saj so zemljišča postala last občine (ali države) in kot taka zaščitena pred zakonom. Mimogrede, v Sloveniji je registriranih več kot 600 agrarnih skupnosti, po nekaterih podatkih pa je to le tretjina agrarnih skupnosti, ki so obstajale pred vojno.


Preberite še


Najbolj brano