Zakaj slana voda
Komentarji
12. 02. 2016, 06.00
, posodobljeno: 02. 11. 2017, 09.08
V Istri nimajo sreče ne z gradnjo drugega železniškega tira ne z ureditvijo dodatnega vodnega vira. O obojem je bilo v zadnjih desetletjih prelitega ogromno črnila in za najrazličnejše študije zapravljenega še več denarja. Tovorni vlaki pa se v bližini Hrastovelj še kar cincajo po enem tiru s 30 kilometri na uro in istrskim turistom na vrhuncu poletne sezone še vedno grozijo redukcije vode. V obeh primerih država ni opravila svojega poslanstva. Kako naj potem snujejo razvoj v Luki Koper in istrskem turizmu, ve samo bog. Ali pa še on zgolj ugiba.
A če se z odlašanjem gradnje drugega tira povzroča velika gospodarska škoda južnoprimorskemu območju, se z odlašanjem zagotavljanja dodatne pitne vode igramo tudi z lastno usodo. Suhe vodne pipe smo nazadnje imeli leta 1987, v nekih oddaljenih časih in drugi državi, toda grozile so nam še nedavno - leta 2003, 2006, 2008 in 2012. V obdobju, ko tudi Istrani kupujemo hrano in oblačila s pritiskom na gumb ter na takšen način plačujemo položnice, ne vemo torej, ali si bomo poleti lahko natočili kozarec vode iz pipe, skuhali testenine in potegnili vodo na stranišču. Pri čemer težko spregledamo ironijo, da je Slovenija polna rek in ponekod niso slišali za varčevanje z vodo.
Prav zato je preučevanje desalinizacije ali razsoljevanja morja slišati kot znanstvena fantastika. Pa vendar so se v Rižanskem vodovodu lotili prav tega. Tako so jim naročile istrske občine ustanoviteljice, ker je država zamočila. Pridobivanje pitne vode iz morja so na lanskem Expu v Milanu prikazovali Združeni arabski emirati in Kuvajt, oboji bogati z nafto. Slovenija črnega zlata nima, od številnih vodotokov pa imajo nekateri vodozbirna območja na pronicljivih kraških tleh, tudi reka Rižana. Toda že Kraševcem in Bistričanom voda ostaja - kljub puščanju dotrajanih cevi. Če bi jih pred kakšnim letom zamenjali in dogradili, bi bilo dovolj vode tudi za Istrane. O razsoljevanju se potem ne bi pogovarjali.