Zagretost, ki to ni

Alkohol je del slovenskega življenja. Rojstva proslavljamo z njim, pa tudi poroke, različne obletnice, delovne in osebne uspehe. Že himna, ta pesniška mojstrovina, je napitnica.

Nič ni narobe, če nazdravljamo ob posebnih priložnostih. Žal pa vse več ljudi vse pogosteje in vse mlajših pije dan za dnem. Iz vse večje potrebe, stiske, strahov, pregorelosti. Za pogum in lažje premagovanje težav. Da bi bili enakovredni vrstnikom.

Tedaj postane alkohol resen problem in ima lahko usodne posledice. Nerazsodna dejanja opitih prizadenejo tudi okolico. Ko pijanec pretepa bližnje, ko za volanom povzroči tragično prometno nesrečo, ko se poda na vandalski pohod, vse to ni več le njegov osebni problem. Čeprav ga bo najbrž doletel uradni izrek kazni, so posledice hude in prizadenejo toliko drugih, nedolžnih ljudi, da jih z ničemer več ni moč ublažiti.

Zato so nujni sistemski ukrepi, ki bi čim več ljudi čim bolj obvarovali pred posledicami dejanj, storjenih v opitosti. In ukrepi, ki bi ljudi odvračali od alkohola. S tem se strinjajo vsi, tako tisti, ki so za to odgovorni, kot prebivalstvo. 79 odstotkov Slovencev namreč podpira uvedbo licenc za prodajo alkohola, 62 odstotkov se jih zavzema za določitev najnižje cene alkoholnih pijač, ki ne sme biti nizka, 57 odstotkov bi jih prepovedalo reklamiranje alkohola.

Ob tem pa Slovenija v razvitem svetu še vedno velja za zelo tolerantno in strpno družbo glede pitja alkohola in za državo, ki še ni sprejela učinkovitih ukrepov za krepitev zavesti o škodljivosti alkohola in zmanjševanje dostopa do njega. Med 29 evropskimi državami smo glede učinkovitih ukrepov alkoholne politike šele na 16. mestu. In v samem vrhu po količini popitega alkohola na prebivalca na leto in po nižanju starosti ob prvi opitosti. Ta meja je zdrsnila že na 15 let.

Nekaj je torej hudo narobe: ali je zagretost za ukrepe le navidezna ali pa hude stiske pehajo ljudi v alkohol. Morda pa oboje.

---

---