Zadnji vlak
Že odločitev ustavnega sodišča, da do referenduma o pokojninski reformi lahko pride, je očitno sprožila pravo referendumsko kampanjo. Sindikalist Dušan Semolič kljub včerajšnji “zmagi” pravi, da ni čas za evforijo. Vlado je treba jemati resno in je ne podcenjevati, saj ima ta “v rokah kapital in številne medije”.
Predsednik vlade Borut Pahor in minister Ivan Svetlik sta se že včeraj posvetila vsebinskemu prepričevanju volilcev in - prav tako kot Semolič - diskvalificiranju nasprotnika. Pahor napoveduje, da bodo naslednji meseci “humus za socialno demagogijo”. Ta naj ne bi prihajala s strani vlade, ampak od tistih, ki jim ni mar za ljudi. Svetlik pa je upokojence in tiste, ki so tik pred upokojitvijo, že podrezal tam, kjer so najbolj ranljivi: če ne bo reforme, bo treba poseči v že obstoječe pokojnine.
Napoveduje se vroča kampanja, v kateri volilcev ne bodo le strašili, pred njimi se bodo za reformo, po besedah Pahorja, tudi “borili kot levi”.
Ljudje so razumni. Malo je takih, ki ne razumejo, da vedno manj delavcev ne more delati za vedno več upokojencev.
Iz tega, da se vsaj tista slovenska populacija, ki ima manj kot 20 let pokojninske dobe, dokaj malo zanima za aktualno reformo, saj ve, da jih bo do svoje upokojitve - tam pri 70. letih starosti - dočakala še nekaj, lahko sklepamo, da bi si vlada lahko pridobila več razumevanja za svoje ukrepe zlasti pri mlajših generacijah.
A tudi če bi mnogi obkrožili “da”, ker je pač treba nekaj narediti, lahko vlada računa na množico tistih, ki bodo izbrali “ne” zaradi nestrinjanja z neučinkovitim delom vlade na drugih področjih. Če ne bi bilo vseh afer v koaliciji - od sumov o utajah davkov, do najemanja ugodnih kreditov, sumljivega obnavljanja hiš in morda kakšnih poštnih nabiralnikov v tujini - bi bilo gotovo tudi prepričevanje za pokojninsko reformo lažje.
Če hočemo ostati na nemško-francoskem vlaku, moramo zategniti pasove pri vseh.