Za ceno življenj?

Naša država ni želela zamuditi priložnosti, da s pomočjo evropskega denarja postavi sodobne urgentne centre. Za to je dobila podporo strokovne javnosti, tudi primarne zdravstvene ravni, a pod pogojem, da vzpostavitev urgentnih centrov ne bo pomenila tudi grobega posega v sedanjo mrežo nujne medicinske pomoči.

A se obeta prav to. Ker ima ministrstvo za zdravje s konceptom urgentnih centrov očitno težave - zgolj objekti brez jasne strategije namreč ne pomenijo veliko - bi zdaj utegnile kratko potegniti enote nujne medicinske pomoči in 24-urna dežurna služba v zdravstvenih domovih. In spet bodo najbolj prikrajšani ljudje na periferiji.

Z ministrstvom se lahko strinjamo, da sedanji način organizacije ni optimalen in da so družinski zdravniki, ki morajo iz ambulante skakati urgentno na teren, v nezavidljivem položaju. Nov sistem naj bi jih razbremenil, a ni jasno, kako.

Bo človeku, ki bo sredi dneva doživel zastoj srca, priskočil na pomoč zdravnik iz zdravstvenega doma, ki bi bil najbližji (kar bi mu narekovala že zdravniška etika) ali bo moral čakati na reanimobil?

Drugi primer: bo nekdo, ki bo v soboto doživel napad ledvičnih kamnov, moral po pomoč v urgentni center namesto na urgenco v najbližjem zdravstvenem domu (ki je ne bo več)? Katera konfiguracija terena in ceste so dovolj slabe, da bi upravičile satelistki urgentni center?

Dilem je še veliko, konkretnega odgovora pa še nobenega, saj delovna skupina predlog reorganizacije pripravlja v precejšnji tajnosti.

Nezaupljivost in ogorčenje med ljudmi sta zato razumljiva. Glede na slabe izkušnje z drugimi netransparentno vodenimi projekti ne bi bilo namreč nič novega, če bi bili še enkrat postavljeni pred dejstvo. Toda cena bi bila tokrat lahko previsoka. Težko si predstavljamo, da bi bilo mrežo nujne medinske pomoči mogoče reorganizirati (beri racionalizirati) kako drugače kot za ceno človeških življenj.


Preberite še


Najbolj brano